Gledano naprej so pričakovanja za naslednje leto dokaj mešana. Na pozitivni strani je bil novembra sklenjen nov dogovor o omejevanju proizvodnje vsaj do marca 2018, bolj kot sam dogovor pa je presenečenje velik delež strinjanja oziroma upoštevanja omejitvenih kvot med državami. Poleg same proizvodnje je faktor rasti cen tudi povpraševanje po nafti, ki s povečano dinamiko svetovne gospodarske rasti pridobiva moment. Savdski Arabiji ustrezajo višje cene nafte tudi zaradi načrtovane prodaje deleža delnic v največjem naftnem podjetju na svetu – Saudi Aramco, kjer bi ob višjih cenah nafte lahko iztržili višjo vrednost.
Med negativnimi faktorji bi lahko našteli geopolitične napetosti med Savdsko Arabijo in Iranom, ki v zadnjih mesecih naraščajo tudi zaradi teženj po širjenju vpliva na Jemen. Rusija z oživitvijo gospodarske rasti in umiritvijo proračunskega primanjkljaja morda ne bo več zainteresirana za sodelovanje z Opecom po marcu naslednje leto; na to nakazujejo tudi izjave ruskega gospodarskega ministra Maxima Oreshkina, ki je izjavil, da lahko Rusi »večno živijo« tudi pri cenah 40 dolarjev za sodček. Zadnja in morda največja grožnja za nadaljnjo rast cen nafte pa so ZDA, ki s svojim povečevanjem proizvodnje predstavljajo resno grožnjo ceni nafte. Trenutna proizvodnja v ZDA znaša že 9,5 milijona sodčkov na dan, napredovanje v tehnologiji in tehnikah vrtanja pa omogoča, da so mnogi proizvajalci dobičkonosni tudi pri cenah pod 50 dolarjev za 159-litrski sodček surove nafte.
Če strnemo pozitivne in negativne vidike ter zraven upoštevamo še mnenja analitskih hiš, kot sta denimo Goldman Sachs in Morgan Stanley, lahko zaključimo, da se bo nafta v naslednjem letu najverjetneje zadrževala v območju okoli 60 dolarjev za sodček oziroma na nivojih, ki so podobni današnjim. Kljub tej predpostavki bodo verjetno nihanja med letom ostala dokaj visoka.
