Družine prihajajo na samostojno razstavo grafike, risb, stripa in izrezank Suryjeve zaradi njenih simpatičnih animiranih filmov, ki smo jih lahko videli na letošnji Animateki. Kritiki opisujejo njen slog kot nebrzdan, celo agresiven in kaotičen, kar izhaja tako iz samoopazovanja kot tudi empatične tenkočutnosti pri motrenju življenja. Edini so si tudi, da je umetnica oblikovne dovršenosti, ki z leti konceptualno raste, zato je njena pregledna razstava v galeriji Alkatraz vsaj tako popularna kot tista v Parizu.
Suryjeva (1964) že dolgo živi z označbo underground umetnice, ki odkrito obravnava ženska vprašanja in žensko erotičnost. Že kmalu po akademiji v Bordeauxu je začela soustvarjati program alternativne založbe Le Dernier Cri v Marseillu, ki je specializirana za izdajanje različnih publikacij in tiskov, od knjig do grafik in stripov. Šola jo je dolgočasila in hotela je ustvarjati z rokami. Oboževala je glasbo skupin Bauhaus, Siouxsie and the Banshees in Joy Division. In tisti, ki menijo, da je njeno delo zelo čutno in zastrašujoče, ne bodo zgrešili, saj Suryjeva obožuje Jeana Dubuffeta, Frido Kahlo, Otta Dixa, Georga Grosza… »Moje risbe so mesto, kjer bom pokazala svojo češpljo, to je moja lastna terapija. Moj problem je, da čisto vsako risbo tudi objavim. Iz svojih težav delam knjige, kot so Bebe 2000, Cou tordu, Droles de dames in moj zadnji opus La Menteuse.« (Nekaj tega lahko vidimo v zadnji številki Stripburgerja.) Suryjeva še dodaja: »Na papirju sem zelo nesramen človek!«
Ta razstava izrezank, grafik, risb in animacije nakloni Suryjevi polno potrditev njene divje in surove ustvarjalne moči. Dela izražajo tudi humor skozi ekspresionistično pretiravanje, združevanja idej, igre besed, celo nadrealizem, s čimer osvobaja svoje risanje konvencij (Chignonchocnerf). Njene risbe kričijo s prepoznavnim slogom in pozorni moramo biti, da lahko za očitnostjo odkrijemo skrito kompleksno zgodbo (Clow1). V svoje delo zareže kakor s skalpelom in ustvari praznine ter »trde« snovi kot kiparske geste. Vse je organizirano kakor arhitektura s svojimi temelji, fasado, strukturo in okraski. Navidezno simetrijo njenih del po navadi kazi majhen element, ki se zareže v misel podobe. Tako nam predstavlja galerijo portretov, prikazujočih njo samo, prijatelje in neznance, ki se jih dotika senca smrti, kar dela spreminja v elegijo. In čeprav Suryjeva ne ve, kakšne vizije jo čakajo za naslednjim vogalom, ne kaže nikakršne želje, da bi obrzdala svoje konje.
