Da, bil sem v Zürichu, kjer so na konservatoriju za glasbo ves teden igrali mojo glasbo, še teden prej je bil tudi celodnevni simpozij. Izpeljali so ga zelo tehtno, govorili so poznavalci moje glasbe. Vmes sem bil še v Valencii v gosteh pri združenju tolkalcev, kjer sem analiziral devet svojih skladb, ki so jih potem tudi odigrali.
Zelo radi ste na izvedbah svojih skladb. Kako to?Rad vidim, kaj ljudje ustvarijo iz tega, kar sem napisal. Kot neke vrste kurioziteta: zanima me, ali delo izvajajo resno ali so amaterji.
Glasbena podlaga predstavi Planet Globokar so bile eksperimentalne skladbe iz zbirke Laboratorium. Kako je zbirka sploh nastala?Leta 1971 sem začel velik projekt, v katerem sem skušal obračunati sam s seboj. Najprej so nastale posamične skladbe, pozneje sem se odločil za cikel in za deset glasbenikov, dodal sem tudi elektroniko. Trinajst let sem potreboval, da sem napisal eno skladbo za deset inštrumentov, dve skladbi za devet inštrumentov, tri skladbe za osem inštrumentov in deset skladb za solo inštrumente. Ko sem jih napisal približno 20, so bile krstno izvedene, in nekatere so kar zaživele po manjših koncertih. Ko pa sem zaključil vseh 55, sem se znašel v zagati. Skladb je bilo za pet ur glasbe, nisem vedel, kako jih koncertno in performativno predstaviti poslušalcem.
Najprej so te skladbe začele izvajati ameriške univerze, nato drugi, ki jih še vedno izvajajo in snemajo. Denimo francoska skupina, ki je tudi zelo socialno angažirana, je pred kratkim komentirala in igrala kakšnih dvajset skladb iz tega cikla tako, da so v mestu Clermond Ferrand prvi dan nastopili po šolah, drugi dan po domovih za stare ljudi, bolnišnicah in zaporih, tretji dan pa v mestnem teatru. Igrali so brez vstopnine, ljudje so lahko več ur skupaj poslušali te skladbe, prihajali so in odhajali. Treba je iznajti ritual, kako se bo moja glasba izvajala in poslušala.
Pravzaprav je vsaka vaša skladba drugačna. Po šabloni pri vas ne gre, kajne?Vedno pišem glasbo z domnevo, da nikoli ne ponavljam problema, ki ga obdelujem v neki skladbi. Skladatelji pogosto iznajdejo neki glasbeni jezik in ga potem uporabljajo vse življenje, z njim »štancajo« glasbo. Ampak vedno obstajajo variacije istega jezika. Zato sam, ko razmislim, o katerem problemu bom komponiral, lahko je to psihološki, politični ali gledališki, in ko določim temo, ki jo bom napisal, začnem razmišljati o jeziku. Tega moram vsakič iznajti na novo.
Ste redni član berlinske Akademije za umetnost, dopisni član ZRC SAZU, prejemnik francoskega reda Chevalier des Arts et de lettres, imate muzejski kotiček z rokopisi in kompozicijskim materialom v arhivu Paul Sacher Stiftung v Baslu. Pa vendarle, res zdaj, pri 83 letih pišete znanstveni doktorat?Da in ne. Za častni doktorat sem moral napisati prošnjo, v njej pa zaobjeti svoje dosedanje delo. Vpisal sem se na univerzo v Strasbourgu kot edino francosko univerzo, kjer je uradni jezik tudi nemščina, saj sem veliko literature napisal v nemščini. Dobil sem zelo sposobno mentorico, naredila sva načrt, a je potem umrla. Trajalo je mesece, da so smeli odkodirati njen računalnik in da sem lahko nadaljeval. Zdaj imam novo mentorico, vendar mi počasi zmanjkuje energije.
Skladate pa redno, kajne?Pravkar sem končal skladbo. Delam bolj počasi kot pred kapjo pred 14 leti, približno dve skladbi na leto, desna roka je postala malo lena. Zaradi tega sem moral nehati igrati pozavno, ampak skladal nisem le kako leto. Zdaj pišem tako, da si pomagam z obema rokama. Svoje skladbe lahko zapišem samo jaz, ker vsakič znova izumljam novo pisavo; enkrat je bolj grafična, drugič bolj besedna, tretjič zapisana z notami.
Imajo mladi danes več možnosti za kariero kot v časih, ko ste jo ustvarjali vi?Dostop imajo danes tisti mladi, ki so najboljši. Nekdo, ki je končal določeno univerzo, se znajde v vrsti tistih, ki imajo enako diplomo. Pri umetniku je šele produkt tisti, po katerem ga družba sprejema. Tu je tudi problem mode. Po vojni je vzniknila avantgarda, ampak ustvarjali so lahko šele po 13 letih popolne tišine, ki jo je Hitler povzročil z idejo o »pohujšljivi umetnosti«. Stockhausen, Berio, Ligety, Nono so bili leta 1945 stari kakšnih dvajset let, ko pa so spet lahko ustvarjali, so zarezali v tabulo raso. Bil sem kakšnih deset, dvajset let mlajši od njih, spoznal pa sem jih kot pozavnist. Prvi sem izvedel Berievo Sekvenco št. 5. V umetnosti ne sme biti ničesar prepovedanega pod pogojem, da nisi žaljiv.
Za avantgardo je značilno iskanje neuhojenih poti. Kje ste ta hip vi?So ljudje, ki so sposobni enako preskakovati stvari kot nekoč, in tudi danes skladajo sodobno, čeprav so mojih let. Sam tega ne morem. Nisem bil del povojnega avantgardnega elana, od njih sem se le učil. Bolj ko sem se učil, bolj sem postajal samosvoj. Danes imam občutek, da sem sam. Skladatelji, na katere sem se opiral, so mrtvi, in čeprav ves čas izumljam nove jezike, včasih ne vem, za koga to glasbo še pišem. Vedno sem imel sicer občutek, da sem bil aktualen in da sem tak tudi ostal, ampak se je spremenila moda, moda poslušanja in dojemanja glasbe. Ljudje težijo k zabavi, ker tako želi družba.
