Vendar je pri financiranju zdravstva bistvena razlika glede na preostali javni sektor v tem, da plačnik storitev zdravstva ni državni proračun, ampak je to ZZZS, kjer se namensko zbira denar za zdravstvo in ki je, ali naj bi vsaj bil, ločen od državnega proračuna. Sploh pa imamo pri financiranju našega zdravstva shizofreno situacijo: enkrat je država, drugič pa ZZZS tisti, ki pokriva izgube. Odločimo se že, kaj bi radi: ali povsem državno zdravstvo, ali pa avtonomno, neodvisno od politike. Seveda pa je ob tako vpleteni politiki iluzorno pričakovati, da bo kmalu drugače.
Od leta 1974 aktivno spremljam poslovanje nekaterih zdravstvenih zavodov, kjer sem bil pač zaposlen, in skoraj se ne spomnim leta, v katerem bi poslovno leto končali brez izgube. Če navedem samo primer UKC Ljubljana, ki ima zadnja leta stalno izgubo. Kako ne bo imel izgube, če pa vsako leto preseže plan števila obravnavanih bolnikov? Samo za leto 2016 ni dobil plačanih stroškov za 3568 bolnikov, kar pomeni 3,7 odstotka. Pogosto poslušamo floskule, da so izgube predvsem posledica večjih stroškov dela, pa materialnih stroškov itd. Ja kaj pa je v bolnišnicah drugače kot v gospodarstvu? Za pošteno delo je potrebno pošteno plačilo, razen če kdo misli, da morajo biti bolnišnice dobrodelne ustanove, kjer bi zaposleni delali pro bono.
Večkrat sem že pisal o tem, kako bi lahko bolnišnice zmanjšale izgube. Zelo pravičen ukrep bi bilo doplačevanje hotelskega dela uslug, ki jih imamo bolniki na voljo v slovenskih bolnišnicah. Tako doplačevanje ne bi prav nič ogrozilo socialnega položaja večine bolnikov, ki imajo življenjske stroške tudi takrat, ko so doma, kaj šele v domovih starejših občanov (DSO). Kako absurdna situacija je denimo to, da bolnik, ki je oskrbovanec v DSO, takrat, ko je sprejet v bolnišnico, ne plača nič, čeprav pogosto ostane v bolnišnici tudi več tednov, mesecev ali celo let, ves čas pa prejema nadomestilo plače ali pokojnino in plačuje stroške za namestitev v DSO, čeprav se mnogi tja nikoli več ne vrnejo.
Za ponazoritev, kako nesprejemljivim situacijam smo izpostavljeni v naših bolnišnicah, bom navedel nekaj primerov, da ne bo videti, kot da govorim na pamet. Nemalokrat smo hoteli bolnika odpustiti domov v petek, pa so svojci prosili, če lahko ostane še čez vikend, da bodo lahko šli denimo na morje. Ali drug primer. Ko je UKC Ljubljana ustanovil negovalno bolnišnico, so kmalu začeli prihajati svojci z željo, da njihove sorodnike sprejmemo v negovalno bolnišnico zato, da bodo lahko odšli na dopust. In še en primer. Ko sem bil še mlad zdravnik, smo zdravili starejšo žensko neprekinjeno tri leta samo zato, ker je potrebovala stalno zdravljenje s kisikom, in ker ni imela ožjih sorodnikov, ki bi zanjo skrbeli, v DSO pa ni mogla, je ostala v bolnišnici do smrti. Njena sicer skromna pokojnina se je zbirala na hranilni knjižici in ko je umrla, je njene daljne sorodnike zanimalo predvsem to, kje je ta njena knjižica. Namesto da bi njena pokojnina ostala bolnišnici ali zavarovalnici, so jo pobasali sorodniki, ki jim je bilo za njihovo teto kaj malo mar. Podobnih primerov bi lahko naštel še mnogo, vendar so že ti dovolj ilustrativni in kažejo, da ima tudi solidarnost svoje meje.
Če se zdaj omejim na UKC Ljubljana, kjer sem preživel največ svoje delovne dobe in problematiko kar dobro poznam, bom navedel nekaj številk iz leta 2016. V tem letu je bilo hospitaliziranih okrog 117.000 bolnikov in če bi vsak bolnik povprečno doplačal (ni nujno, da vsi enako) vsaj 10 evrov, bi s tem denarjem pokrili skoraj vso letno izgubo UKC. Vsako leto se nekako z infuzijami ZZZS to vsaj delno poplača, pa vendar tak negotov način financiranja pomeni stalno varčevanje, in kje drugje kot pri plačilu zlasti nadurnega dela. Koliko pa dobesedno odvržemo zdravil, hrane in drugega potrošnega materiala? To nikogar ne briga. In tako je iz leta v leto. Oblast pa nič. Nastavlja in odstavlja vodstveni kader, ki pa ima pri vseh pomembnih nalogah zvezane roke.
Na kliniki, kjer sem delal do upokojitve, smo se na strokovnih kolegijih večino časa ukvarjali s poslovanjem klinike, in le manjši del časa s strokovnimi vprašanji, ki bi morala biti naša prioriteta. Kako je bilo na preostalih klinikah, ne vem, vendar je bilo verjetno podobno. Zdaj pa bodo dobili še sanacijske uprave, ki bodo nadzorovale koga? Svete zavodov? Menedžment? Posamezne klinike ali klinične oddelke? Posamezne zdravnike? Najbolje bi bilo, da bi bile fizično prisotne na urgenci, v specialističnih ambulantah, bolniških sobah in kirurških dvoranah ter spremljale vse delo neposredno v živo, v »proizvodnji«. Tako bi najlažje in od blizu nadzorovale porabo denarja, ki ga je oblast »podarila« zgubarjem.
Na koncu, a ne nazadnje, se lahko vprašamo, čemu potrebujemo vodstva bolnišnic, če so ta le orodje v rokah politike? To spominja na neke čase, za katere smo mislili, da so dokončno mimo, a očitno se spet vračamo nazaj.
Prim. dr. MARJAN FORTUNA