Kar so si mnogi vojni zločinci pa tudi nekateri politiki z območja nekdanje Jugoslavije dolgo časa želeli, se je danes zgodilo: haaško sodišče je zaprlo svoja vrata. Slovesnosti ob tem so se na Nizozemskem udeležili vidni politiki na čelu z generalnim sekretarjem OZN Antoniom Guterresom in nizozemskim kraljem Viljem-Aleksandrom, sodniki, tožilci, sorodniki žrtev in drugi.

Drugačen pogled na zločin(c)e

Mednarodno sodišče za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije je 25. maja 1993 ustanovil varnostni svet OZN. Delo je začelo praktično z ničle, brez pravilnika in smernic. »Imeli pa smo veliko, veliko zavzetosti,« se je za agencijo AP spomnila ena prvih sodnic Elizabeth Odio Benito. Sodišče je delo začenjalo v času, ko so na Balkanu še divjale vojne in se dogajali zločini, ki naj bi jih preganjalo, vključno z najhujšim od vseh, Srebrenico, ki se je zgodila dve leti pozneje. To je verjetno dokaz, kako majhno težo so prvemu tovrstnemu tribunalu po tistih v Nürnbergu in Tokiu po drugi svetovni vojni pripisovali lokalni vojaški poveljniki in politiki.

Toda v dobrih 24 letih je doseglo enega temeljnih ciljev vsakega sodišča: pred svojo roko pravice je pripeljalo prav vse od 161 obtoženih, razen tistih, ki so prej umrli. 90 je bilo obsojenih, s političnim in vojaškim voditeljem bosanskih Srbov, Radovanom Karadžićem in Ratkom Mladićem na čelu. Sodišču pripisujejo še vsaj dva velika dosežka: da so njegovi procesi zagotovili izredno podrobno dokumentacijo dogajanja v vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije, kar bo bogat vir za generacije zgodovinarjev in zainteresiranih zanamcev, še pomembneje pa, da je v mednarodno skupnost spet vneslo zavedanje o klicanju najvišjih politikov na odgovornost za najhujše zločine. V zadnjega četrt stoletja je to postalo bolj samoumevno, tudi z z ustanovitvijo mednarodnega kazenskega sodišča, kot sta ob slovesnosti poudarila Guterres in glavni haaški tožilec Serge Brammertz, ki je dejal: »Danes so politični voditelji v precepu. Distancirati se morajo od zločinov, zavreči obsojene vojne zločince in se prenehati skrivati pred lažnimi trditvami o kolektivni krivdi.«

Kritike in smrti

Vsaj kar zadeva distanciranje od obsojenih, to na območju nekdanje Jugoslavije gotovo ni doseženo; ti so marsikje junaki. Na sodišče so letele tudi druge kritike – da je pristransko, da je oprostilo Šešlja, Gotovino ali Haradinaja in da je delo vleklo predolgo. To je posebej izstopalo pri najodmevnejšem primeru proti bivšemu srbskemu voditelju Slobodanu Miloševiću, ki je leta 2006 umrl med sojenjem. Tudi zadnje formalno dejanje sodišča pretekli mesec je nanj vrglo posebej slabo luč – med potrditvijo obsodbe petih bosanskih Hrvatov je eden izmed njih, Slobodan Praljak, pred kamerami spil stekleničko strupa in pozneje umrl.

Zapirali so ga že pred 15 leti

O zaprtju haaškega sodišča se je govorilo že dolgo. Varnostni svet je leta 2003 pozval, naj se to zgodi do leta 2010. A bi bilo to nerodno, dokler nista pred roko pravice končala Karadžić in Mladić, ki so ju aretirali šele leta 2008 oziroma 2011. Karadžića so obsodili lani, Mladića letos.

Vsega dela sodišče le ni spravilo pod streho – nekaj je pritožbenih postopkov, treba je skrbeti za arhive in upoštevati, da se teoretično lahko pojavi še kak primer, ki bi zahteval sojenje. Vse to je od danes v rokah leta 2010 ustanovljenega Mehanizma za mednarodna kazenska sodišča, ki bo sklenil delo sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in tudi tistega za Ruando.