Tudi v gledališču igralci igrajo, kar napišejo drugi. Dobri igralci potem igrajo, kot da so zares tisto, kar igrajo. Ampak v svojo vlogo se vživijo samo za tisti dve uri, ko so na odru in jo zares doživljajo, potem jo pa pustijo na odru za zaveso in grejo domov kot normalni ljudje. Tega jim nihče ne zameri, ker vsi vemo, da mora biti tako.

Naši sedanji odnosi s sosednjo Hrvaško so na nesrečo prav tako arbitražna igra, ki jo sosedje igrajo kot užaljeni igralci, ki morajo biti užaljeni zaradi našega nečednega ravnanja, potem ko smo se pustili začetniško ujeti s tajnim prisluškovanjem. Tajno prisluškovanje je seveda nečedno ravnanje v našem vsakdanjem življenju, v meddržavnih odnosih pa ustaljena navada, ki jo vsi uporabljajo, tudi naši sosedje, ti še prav posebno zagrizeno, samo ne smejo se pustiti ujeti. V tem je vsa skrivnost dobrih diplomatskih predstav. Toda, joj, normalno bi bilo, da bi po tem, ko slečejo državniške kostume, sedli h kozarčku ali kavici in se skupaj smejali svoji vlogi. Lahko bi jo tudi kritično analizirali in se še kaj naučili.

Ne vem, kaj se dogaja v glavah naših dobrih sosedov, da kar naprej, tudi v vsakdanjem življenju igrajo vlogo prevaranega soseda, sicer dobrega in poštenega, ki za vse na svetu ne bi počel tistega, kar počne. In počnejo vsi na svetu. Še huje, oni tudi tedaj, ko vas prijateljsko trepljajo po rami in ste zanje dragi kolega Miro brez volilcev, verjamejo, da so bili grdo prevarani. In igrajo kar naprej z dušo in srcem vlogo prevaranega poštenjaka, najbrž tudi v spanju. Jaz tega ne razumem. Ali mi zna kdo to razložiti?

Milan Maver, Ljubljana