Po njegovem razumevanju demokracije je edino demokratično in pravno sprejemljivo, da narodi, ki so imeli v svoji zgodovini to nesrečo, da so jih vojaško močnejši premagali in pokorili, ostanejo svojim gospodarjem večno hvaležni in pokorni. Veleposlanik razloži, kako je njegova država visoko demokratična družba, v kateri imajo vsi državljani vse in enake pravice, razen, očitno zanj neobstoječe, pravice odločanja o usodi svojega naroda.

Sedanji model demokracije, ko večina odloča o vsem in glede na številnost, manjšina pa nima nikakršne možnosti uveljaviti svojih interesov, je le pogojno uporaben. Splošno veljavno spoznanje, da je ta model demokracije slab, vendar da še ne poznamo boljšega, je preprosto laž. Poznamo ga, vendar ta za vladajočo strukturo ni sprejemljiv, pa tudi za tisto politično opcijo ne, ki računa na možnost, da v doglednem času pride na oblast. Kar nekaj je držav v Evropi, ki so ta model nadgradile in upoštevajo zahteve »poraženih«. Grška beseda demokracija pomeni vladavina ljudstva. To v izvirni obliki ni pomenilo absolutne vladavine večine v škodo manjšine. Demokracija bi morala v prvi vrsti spremljati oblikovanje pravičnih, in ne vsiljenih odnosov. Današnje razumevanje demokracije je produkt razvoja kapitalističnih družbenih odnosov, ki so se razvili po obdobju evropskega absolutizma.

Veleposlanik v svojem pismu, tako kot španska oblast, brez obotavljanja označi vse tiste, ki zahtevajo za svoj narod pravice, ki jim po izvornem pravu Združenih narodov pripadajo, za zločince, ki jim v Španiji grozijo drakonske kazni. V svoji maniri, ki meji na napuh, niti z eno besedo ne nakaže, kakšne bi bile možnosti manjšinskega naroda, da uveljavi svoje temeljne pravice. Po njegovem jim ta pravica ne pripada. Svoja stališča poskuša podkrepiti s navedbo, da je večina Špancev in nekaj Kataloncev zgroženih nad poskusom uveljavitve pravice do osamosvojitve. Če kdo, potem Slovenci poznamo poskuse, ko večina terorizira manjšino. V tako imenovani jogurtni revoluciji so se sklicevali na mnenje večine in nekaj Slovencev.

Pa na kratko poglejmo, kako je videti demokracija na področju pravic narodov (tokrat po špansko). Tako opevano visoko demokratično ustavo in zakone je sprejel parlament z voljo večinskega naroda. Ali si diplomat upa povedati, koliko ustavnih sodnikov v Španiji je Kataloncev in iz vrst drugih manjšinskih narodov, koliko je v Španiji sodnikov na sodiščih iz teh vrst. Naj pove še, kdo poveljuje španski policiji in vojski, koliko je visokih uradnikov v državni upravi itd. Vse te strukture uveljavljajo zakone in voljo centralnih oblasti, ki surovo nasprotujejo zahtevi o osamosvojitvi.

Utemeljevanje, da Evropa ne podpira katalonskih zahtev po osamosvojitvi, je milo rečeno zavajajoče. Ali lahko pričakujemo od nekaterih močnih evropskih držav, ki so na podoben način (razen Škotske) podjarmili narode, ki živijo v njihovi skupnosti, da bodo podprle Katalonce? Podobno ne moremo pričakovati od uradnikov EU, ki so karierno odvisni od močnih in vplivnih članic.

Igranje na volilni rezultat novih volitev v Kataloniji je sestavni del opisanega modela demokracije. Najbolj razviti del Španije je v preteklosti pritegnil veliko število priseljencev iz drugih delov Španije, delno iz ekonomskih razlogov, delno pa na račun načrtnega priseljevanja, predvsem v državni upravi, policiji in vojski z namero, da se narodna struktura Kataloncev spremeni v korist večinskega naroda. To je v zgodovini preizkušeni model. Sodobni neokapitalizem je naredil tudi veliko škodo zaradi ustvarjanja ekonomskih razlik med samimi Katalonci, kar ima za posledico, da določeno število Kataloncev razmišlja, kaj pridobi ali izgubi z osamosvojitvijo.

Postopno se bosta morala tudi španska oblast in njihov veleposlanik sprijazniti, da v 21. stoletju oblika sožitja med narodi ne more biti ukazana z večinske strani, ampak mora biti stvar sporazuma. Upam le, da Katalonci ob vsej represiji španske oblasti, nepripravljenosti mednarodne skupnosti in klečeplaznega obnašanja držav EU, med katere se je žal uvrstila tudi Slovenija, ne bodo izgubili poguma in volje za uveljavitev svojih pravic.

Jožef Martini, Ljubljana