kot proaktivni državljan, ki je svoj čas, v vlogi še poslanca SD v državnem zboru, prvi formalno predlagal pristop k mednarodni ad hoc arbitraži o meji s Hrvaško (pobuda 2004) in ki mu ni in ne more biti vseeno, kako se zgodba o implementaciji arbitražne sodbe odvija oziroma kako se hrvaška stran nanjo požvižga, vaju sprašujem, kaj sta postorila ali nameravata v dneh pred iztekom šestmesečnega implementacijskega roka postoriti, da se bo najavljeno posredovanje podpredsednika Evropske komisije Fransa Timmermansa tudi zgodilo.

Iz Bruslja prihajajo namreč le pohvale obema premieroma, ker sta se v Zagrebu ta teden dobila in pogovarjala, pozivi k temu, da naj preprečita morebitne incidente in konflikte, ter najava, da Timmermans zagotovo še nekaj časa ne bo pripotoval v Ljubljano in Zagreb, razen če državi sami ne bosta našli poti k razreševanju spora. Najhujše pa sledi: »Podpirali smo arbitražo, jasni smo bili o arbitražni odločbi. Seveda je to dvostransko vprašanje, a kjer lahko, bomo pomagali članicama, da dosežeta dogovor,« je dejal Timmermans. Podpirali so arbitražo? Jasni so bili o arbitražni odločbi? Pretekli čas? A ju danes ne podpirajo več in prepuščajo zadevo dvostranskemu reševanju? Alarm! Nepričakovani (ali pač?) in boleč zasuk na hrvaško stran, zato tudi razumljivo, da se Plenković v torek ni razburjal in je vztrajal pri svojem. Da se mora vse vrniti k bilaterali, je ponovila v sredo tudi hrvaška zunanja ministrica Marija Pejčinović Burić.

Torej, gospoda premier in zunanji minister, kaj to pomeni? Kako naprej?

Zavezala sta se, dr. Cerar, s kolegom Plenkovićem, da bosta storila vse, da ne pride do incidentov. Toda čez dober teden bo šestmesečni rok mimo, na kopnem bodo stvari, kljub pripravljenim zakonom, z implementacijo oziroma s količenjem meje še čakale, na morju pa ste napovedali, da bo slovenska jurisdikcija vzpostavljena skladno z arbitražno odločbo. Iz Umaga pa vam tamkajšnji ribiči sporočajo, da tega raje ne počnite, ker da bo »frka«. Oni te demarkacije ne bodo spoštovali in bodo še naprej vstopali v Piranski zaliv vse do polovice. Domnevam, da v spremstvu hrvaške policije. Incidenti se ne bodo zgodili le, če se bodo slovenski ribiči in policija umikali, sicer jih bo težko preprečiti. Sledile bodo protestne note in morda tudi telefonski klici hrvaškim kolegom po vročem telefonu.

A arbitražna sodba bo tako vsak dan bolj postajala to, kar je svojčas sporazum Drnovšek-Račan – le spomin na proč vrženi čas in tokrat tudi denar.

Ne bi morda že danes, če ne jutri, povprašala predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in Timmermansa, kaj pomeni zadnja izjava o tem, da »so podpirali arbitražo in bili jasni o arbitražni odločbi ter da je to seveda dvostransko vprašanje«? Ker če to pomeni, da danes pri tem ne vztrajata več, je bolje, da premislimo tudi mi še enkrat, ali nadaljevati zgodbo s tožbo na Evropskem sodišču, ko minimalnih političnih predpostavk, da pri njej zmagamo, ni več. V tem primeru bi Evropsko komisijo morda raje zaprosili za povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z arbitražo, in se vrnili na izhodišče iz leta 2010 oziroma celo leta 1991.

Najslabše je, ko domačo, sosedovo in drugo tujo javnost zavajamo, da smo podprti z vseh strani, da spada arbitražna odločba v evropsko in mednarodno pravo in da bo prej ali slej Hrvaška popustila, ker mora. V to sem doslej verjel tudi sam, a ko vidim, da smo pri tej veri vsak dan bolj osamljeni, se zatekam k pragmatizmu, zato tudi ta moja vprašanja in sugestije.

Aurelio Juri

nekdanji slovenski in evropski poslanec