V razvitih državah, kjer se podaljšuje življenjska doba, vse več ljudi umre zaradi splošne izčrpanosti rezerv organizma. Za to stanje se je uveljavil izraz krhkost. Značilnosti, ki jih opredelijo kot krhkost, pri posamezniku povečajo tveganje neugodnih zdravstvenih izidov, izgube samostojnosti in smrti. V sodobni medicini so na krhke posameznike vse bolj pozorni, poskušajo pa tudi vzpostaviti modele skrbi za krhke ljudi in ljudi s povečanim tveganjem, da postanejo krhki.
Ta dokaj nov koncept znanstveno še ni razdelan in najbolj ustrezne pristope obvladovanja krhkosti šele vzpostavljajo. Celosten pristop za spodbujanje starosti brez manj zmožnosti želijo vzpostaviti tudi na ravni EU, kjer se je letos v projektu skupnega ukrepanja Advantage povezalo 22 držav članic. Cilj je priprava enotnega evropskega modela za presejanje, zgodnje odkrivanje, preprečevanje in obvladovanje krhkosti.
Kot partner v projektu sodeluje tudi slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje. Ta je v sodelovanju z ministrstvom za zdravje in Svetovno zdravstveno organizacijo nedavno pripravil mednarodno konferenco o obvladovanju krhkosti.
Tegobe naraščajo s starostjo
S starostjo pri ljudeh naraščajo tegobe: dve tretjini seniorjev pri 65 letih ima vsaj dve kronični bolezni, po 85. letu pa skoraj vsak človek več kroničnih stanj. Težava medicine je, da se vsak specialist osredotoči le na eno od njih, kar pa je pri obravnavi teh ljudi neprimerno, je na konferenci povedal Graziano Onder z oddelka za geriatrijo na Katoliški univerzi del Sacro Cuore v Italiji. Veliko ljudi, ki imajo več bolezni, je tudi krhkih, vendar se ta dva koncepta ne prekrivata v celoti: so ljudje z več boleznimi, ki niso krhki, in obratno – kar pomeni, da krhkosti ne moremo povezati zgolj s telesnimi dejavniki in obolevnostjo. Tveganje krhkosti povečujejo poleg starosti tudi nizek socialni položaj, slaba socialna mreža, nizke miselne sposobnosti, zgodovina padcev…
Težave se začnejo gostiti po 70. letu starosti, zato je to starost, ko bi morali aktivno iskati ranljive posameznike z večjim tveganjem, da postanejo krhki. Največ ljudi ima stik z osebnim zdravnikom, zato so ti tisti, ki morajo prepoznati krhke paciente, oceniti kompleksnost njihovih težav ter na osnovi tega narediti načrt nadaljnje obravnave in spremljanja, je povedal Onder.
Ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje krhkosti
Pomembneje kot prepoznavati krhkost je prepoznavanje predkrhkosti, saj je to velika priložnost za ukrepanje, da se stvari skozi daljše časovno obdobje popravijo, poudarja Gregor Veninšek, vodja Centra za geriatrično medicino v UKC Ljubljana. Tudi pri krhkosti se lahko stanje izboljša in ljudje preidejo v stanje predkrhkosti.
Krhkost ni bolezen, zato jo je treba iskati. »Ko vidimo, da je nekdo krhek, je smiselno opraviti tako imenovano celovito geriatrično oceno, da ugotovimo, kje gredo stvari narobe in kje lahko ukrepamo,« je povedal. Zdravnik mora opredeliti vse telesne, socialne in psihološke značilnosti starega človeka. Po Veninškovih besedah so na voljo številna orodja za odkrivanje krhkosti. Med najpomembnejšimi so telesni kazalniki, kot so neželena izguba teže, pomanjkanje energije, počasnejša hoja, manj moči v roki… Pri obravnavi krhkosti se mora težišče premakniti od zdravljenja bolezni h kakovosti preživetja bolnika.
Učinkovito povezovanje na lokalni ravni
Kriteriji ugotavljanja krhkosti so sami po sebi le osamljeni otoki, če ni povezovanja v okolju, poudarja Danica Rotar Pavčič, predstavnica Združenja zdravnikov družinske medicine. »Družinski zdravniki predvsem vidimo, da je treba pri obravnavi krhkih bolnikov delovati timsko, vključevati patronažno službo, pomoč na domu, se povezovati z domovi za starejše, saj se krhka starejša oseba slej ko prej znajde pred vprašanjem, kdaj naj se prijavi v dom.« Za povezovanje v lokalni skupnosti si med drugim prizadevajo tako, da morajo mladi zdravniki v okviru specializacije za družinsko medicino obiskati lokalni center za socialno delo. Izvajati so začeli tudi izobraževanje o presoji jemanja zdravil s ciljem, da zdravniki kakšno zdravilo bolniku tudi ukinejo. »Na urgenci in v specialističnih ambulantah zdravila samo dodajajo in bolniki jemljejo veliko zdravil, ki imajo sama ali prek medsebojnega učinkovanja škodljive učinke. Tako se včasih zmotno ocenjuje, da je oseba dementna, dejansko pa gre za stranske učinke zdravil,« je povedala Rotar-Pavličeva.
Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije, je opozoril na težavo, da sicer obstaja vrsta priporočil, kako izboljšati življenje krhkim starostnikom, a te informacije ne pridejo do njih ali svojcev, ki zanje skrbijo. Posredovali bi jih lahko družinski zdravniki, ki pa so zasuti s pacienti. Opozoril je tudi, da naša kultura ni naklonjena starim in krhkim ljudem, odnos do njih pa se ne izboljšuje. V razpravi so izpostavili tudi problem, kako stare ljudi motivirati za redno telesno vadbo.
