Grozljive podobe izmaličenega trupla, skoraj odsekane in povsem razbite glave je bilo moč videti na sojenju 50-letnemu Slobodanu Bobiću, ki je bil zaradi uboja (in ne umora) invalidnega soseda Jana Šoška obsojen na 12 let in pol zapora. Sodba je še nepravnomočna, vidno zgroženi tožilec Marko Godec, ki je ves čas obrazložitve sodbe sodnice Špele Koleta zmajeval z glavo, se bo pritožil. »Če to ni bil grozljiv umor, potem tako kaznivo dejanje ne obstaja. Potem naj ga črtajo iz kazenskega zakonika. To bom napisal tudi v pritožbi,« je dejal tožilec.
Kaj je gnalo Bobića, da je stopil do soseda brez ene noge, ki se je vročega junijskega dne gol sončil na vrtu hiše na Delavski ulici, se z njim sprl, nazadnje pa vzel sekiro in ga naj manj 37-krat z njo tudi udaril, ne bomo vedli nikoli. Bobić namreč trdi, da tega on ni storil. Ta je bil nekdo tretji. »Bog mi je priča, da je to resnica,« je zatrdil pred izrekom sodbe. A dokazi so trdni. Dve verodostojni in povsem neobremenjeni priči sta videli Bobića, kako je na vrtu ves okrvavljen s sekiro zamahoval. Že res, da nista videli, kaj oziroma koga je udarjal, a povsem jasno je, da je zamahoval v pokojnega Jana Šoška. Danes je bilo na sodišču moč gledati fotografije vsega okrvavljenega in precej opraskanega Bobića, ki je po dejanju sam poklical policijo in, misleč, da se pogovor še ne snema, dejal: »Ne reci, da sem ga jaz. Reci, da ga je nekdo drug.« Zanimivo pa je vseeno, da policija morilskega orodja, s pravi sekire, ni nikoli našla.
Ključno vprašanje je bilo, ali je žrtev trpela
Izvedenec medicinske stroke Tomaž Zupanc, ki je opravil tudi ogled kraja dejanja, je ob grozljivih podobah umorjenega, ki je v mlaki krvi ležal na domačem vrtu, razložil, da je očitno (tudi glede na poškodbe Bobića) pred usodnimi udarci prišlo do prerivanja in »ravsanja« med obema moškima. Za ubitega pa da so bili usodni štirje močni in natančni udarci v glavo in še en, ki je prelomil vratno vretence. »Vsak od teh udarcev bi bil že sam po sebi usoden,« je dejal Zupanc. Izkazalo pa se je, da je bilo ključno vprašanje, ali je umorjeni pred smrtjo trpel. Tega izvedenec natančno ni mogel opredeliti, češ da je bil verjetno pod takim stresom, da bolečin sploh ni čutil. In prav na to se je potem uprla sodnica Špela Koleta, ko je razložila, da ni nobenega dvoma, da je Bobić odvzel življenje sosedu Janu Šošku, da pa je storil kaznivo dejanje uboja, za katerega je zagrožena najvišja kazen 15-ih let in ne umora, za katerega bi lahko dobil 30 let. Naj dodamo, da je tožilec ob obrazložitvi, da je obdolženi žrtvi amputiral možgane ter mu praktično odsekal glavo, zahteval 27 let zaporne kazni.
Kot rečeno, sodnica temu ni sledila: »Za umor gre, ko storilec žrtev muči in ji povzroča fizično ali psihično trpljenje. Tega ne more biti, če se nad žrtvijo izživlja, ko je ta že mrtva. Bolečine morajo odstopati navzgor. Izvedenec je rekel, da je bila usodna že katerakoli od najhujših zadanih poškodb.« Pretiranih olajševalnih okoliščin sodnica razen nekaznovanosti ni našla, oteževalnih pa kar nekaj. Predvsem to, da je v pokojnega zamahnil najmanj 37-krat in da ubiti ni imel nobenih možnosti preživetja, saj se ga je lotil, ko se je golorok in dobesedno gol ter brez ene noge in brez proteze sončil na domačem vrtu.
Bobić je usodnega dne v celoti razumel dogajanje
Še pred zaključnimi besedami je sicer na sodišču pričala tudi sodna izvedenka psihiatrične stroke dr. Mojca Zvezdana Drnovšek. Ta je sicer eno mnenje že pripravila, a je bilo pomanjkljivo, saj je Bobića pregledala, ko je imel pljučnico in visoko vročino. Izvedenka je potrdila, da Bobić sicer boleha za rezidualno shizofrenijo, a je izključila akutno psihozo in kar je bistveno, ugotovila, da je bil usodnega dne zmanjšano sposoben obvladovanja, ne pa bistveno in da je v celoti razumel dogajanje. Morebitna neprištevnost, ki bi močno vplivala na izrek kazni, tako ni prišla v poštev.
Odvetnica obsojenega sicer še ni napovedala pritožbe, a jo je prav tako pričakovati. Sodnica je namreč poprej izločila vse dokazne predloge obrambe, vključno z zahtevo po rekonstrukciji dogodka.
