»Posamezni primeri presegajo zmožnosti psihiatrične ustanove in za kakovostno obravnavo tovrstnih osumljencev potrebujemo forenzično psihiatrijo. Letos pri omenjenih obravnavah izstopa območje policijske uprave Koper,« je navedel Praček, Nedeljski dnevnik pa je izluščil tri najbolj krvave primere.
Ravno pred kratkim smo brali o 35-letnem Marku Abramu iz Lukovca pri Štanjelu, ki mu za zdaj zaradi njegovega psihičnega stanja še soditi ni mogoče – čeprav je obtožen dveh grozovitih umorov. Njegov zagovornik je prepričan, da ni sposoben razumeti vseh elementov očitanega kaznivega dejanja. Abram je obtožen, da je letos spomladi v domači hiši umoril 31-letnega brata in svojo 80-letno babico, njuni glavi pa nato sežgal v peči centralne kurjave.
Še okrutnejše so podrobnosti dejanja, ki ga je zakrivil 30-letni Miha Stanič v Izoli maja letos. Psihiatrični bolnik, ki se je v sedmih letih več kot desetkrat zdravil v psihiatrični ustanovi, a očitno doma opuščal terapijo z zdravili. Zaradi svoje bolezni je očeta do smrti potolkel z macolo, nato ga je z ročno žago še obglavil. Med drugim je pred preiskovalnim sodnikom dajal neumestne komentarje, preklinjal, želel jesti, pel istrsko pesem La mula de Parenzo (Dekle iz Poreča) ter trdil, da umorjeni sploh ni njegov oče in da sam ni duševni bolnik.
Tretji primer, ki letos postavlja na neugledno mesto območje PU Koper, se je prav tako zgodil v Izoli. Stefan Lango je priznal, da je februarja v Izoli umoril sostanovalko Andrejo O. Spomni se zgolj enega vboda z nožem, preostalih 33 ne. Dejanje je storil v času, ko je opustil jemanje zdravil za zdravljenje duševne bolezni. »Po umoru sem zaprl naoknice, ker me je motila svetloba, in sem ležal v stanovanju tri dni z njo. Nato me je znova zgrabila panika,« je nadaljeval. Po dveh ali treh dneh jo je zavil v vijoličasto odejo, prelepil z lepilnim trakom in sredi noči odvlekel do zabojnikov za smeti ob izolski cerkvi.
Božič in Slavko Avsenik
Pregled grozovitih umorov v letu 2017 je šokanten, preostala vsebina Nedeljskega dnevnika je precej prijaznejša. Skorajda v celoti je praznično obarvana. »Vsi božični večeri, ki sem jih preživel s svojimi najbližjimi, so bili nekaj posebnega,« se je za Nedeljski dnevnik nekoč spominjal legendarni slovenski glasbenik Slavko Avsenik. Enega najlepših je kot vojak doživel leta 1949, ko ga je kapetan sredi decembra poslal iz Skopja domov po harmoniko. »Usoda je hotela, da sem v Begunje prispel ob enajstih zvečer na božično noč. Ko sem na sveti večer objel svojce in zagledal rojstni kraj ter notranjost cerkve svetega Urha z najlepšimi freskami na svetu, sem občutil globoko povezanost z bližnjimi. Ugotovil sem, da ni lepšega kot polnočnico doživeti v krogu svoje družine. Tedaj sem prisegel, da bom k polnočnicam hodil, dokler bom živ,« je povedal za Nedeljski dnevnik. V takratni številki pa spomine na božična praznovanja z dedkom obuja njegov sin Sašo Avsenik, ki s harmoniko sledi Slavkovim stopinjam.
Bradači nas olupijo
Še več zanimivih člankov za praznično branje, denimo o tem, kako nam druščina treh dobrih bradatih mož decembra izprazni denarnice, o jaslicah v Banovcih, o boju slovenskih gozdarjev z žledom, lubadarjem in vetrolomom, o pasteh nove valute bitcoin, o tem, kako huda je osamljenost nekaterih med prazniki, v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
