Persimmon je postal uspešno stanovanjsko gradbeno podjetje v veliki meri zato, ker Britanijo že mnogo let pesti veliko pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj in ker sodeluje v vladnem programu Pomoč pri nakupu, ki naj bi milijonom Otočanov pomagal kupiti prvo stanovanje. Ta razbobnani program pomoči veliki večini pomoči potrebnih ni v pomoč, pomagal pa je stanovanjskim gradbenim podjetjem. Predvsem njihovim brezmejno pohlepnim vodilnim ljudem, kot je Persimmonov generalni direktor Jeff Fairburn, ki bo te dni, pred božičem, na svoj bančni račun dobil vrtoglavih 110 milijonov funtov letne nagrade.
Direktor se je smejal, predsednik je odstopil
Ta rekordna nagrada je sprožila kritiko dobrodelnih organizacij in kar nekaj politikov, odstop predsednika uprave podjetja Persimmon Nicholasa Wrigleyja in negodovanje delničarjev. In? In nič. Fairburn bo dobil to obsceno nagrado, na katero bodo vsi hitro pozabili, čeprav znese več kot štiri tisoč povprečnih letnih otoških plač.
»Predsednik« Wrigley naj bi odstopil zato, ker se mu ni posrečilo direktorja Fairburna prepričati, da bi del te nagrade dal dobrodelnim organizacijam, in zato, ker se je Fairburn temu njegovemu predlogu menda tako zelo smejal, da so se videli njegovi diamantni zobni implantati. Z drugimi besedami: ni ga niti malo sram neverjetnega pohlepa, ki je skupen veliki večini direktorjev britanskih družb, ki so na borznem seznamu FTSE. Kot ga ni sram bednih plač velike večine zaposlenih v njegovem podjetju.
Prazne grožnje?
Ko se je aktualna konservativna premierka Theresa May s pomočjo brexita julija lani dokopala do oblasti, je med drugim obljubila, da bo omejila pretirano visoke plače in nagrade direktorjev vodilnih britanskih podjetij. Ti že več desetletij mislijo podobno kot legendarni filmski korporacijski jezdec in maskota roparskega kapitalizma Gordon Gekko v filmu Wall Street (upodobil ga je Michael Douglas in si z njim prislužil oskarja), ki je v najboljšem delu filma, v govoru delničarjem, trdil, da je pohlep nekaj dobrega, da je upravičen, da deluje, da vsebuje bistvo evolucijskega duha. Čeprav se je letošnja povprečna letna plača direktorjev stotih vodilnih družb znižala za 4,7 odstotka, je še vedno 4,1 milijona funtov. To je 26 premierkinih letnih plač. Za ta denar bi Otočan s povprečno letno plačo 28.000 funtov moral delati 160 let.
Nesprejemljivi obraz kapitalizma
Theresa May naj bi se domislila tudi tako imenovanega letnega sramotilnega seznama. Na njem naj bi bili pretirano plačani direktorji, tako imenovani debeli mački, ker so po njenem »nesprejemljivi obraz kapitalizma«. Zaradi javne objave njihovih astronomskih zaslužkov naj bi jih bilo sram. Pa jih je? Seveda jih ni. Najmanj po tihem se ji smejejo, ker je brezzoba. Vlada Mayeve je ta seznam napovedala kot obvezen, a ga je avgusta spremenila v prostovoljnega. Debeli mački naj bi prispevali podatke o svojem zaslužku samo, če želijo.
Ta seznam (letošnjega so pravkar objavili) vsebuje tudi podatke o tem, kako so se direktorji odzvali na pritožbe delničarjev, da so preplačani. Ker je tudi posredovanje podatkov o tem prostovoljno, jih je posredovalo samo 31 odstotkov družb. Vseeno je znano, da se je veliko delničarjev petine od vseh 640 podjetij, ki tvorijo ves borzni indeks FTSE, uprlo predlaganim povišanjem direktorskih plačilnih paketov, ki so prepričljiva dodatna zgodba o njihovem pohlepu.
