Če bi morali izbrati dve sestavini, ki držita našega duha v veselem razpoloženju vse leto, bi zagotovo izbrali vsakodnevni odmerek športne aktivnosti in vsaj eno večje potovanje na leto. Smo inštruktorji supanja, stoječega deskanja, ki od aprila do oktobra na vodi preživimo prav vsak dan. Učimo, veslamo, telovadimo, raziskujemo. Širimo navdušenje na Slovence, skozi svoje oči predstavljamo Slovenijo aktivnim turistom. In ko s turisti izmenjavamo popotniške izkušnje in vtise, se zdi, kot da z njimi potujemo.
Gremo supat na Tajsko!
Potovanje na Tajsko si je naš direktor zamislil kot utrjevanje skupinskega duha in kot nagrado za dobro opravljeno poletno delo. Kljub temu da nas supanje veseli, je sezona intenzivna in naporna. Med nami so bili novi sodelavci, s katerimi smo se odlično dopolnjevali, a v resnici ne tako zelo dobro spoznali. Premik na drugi konec sveta je bil tako dober preizkus, kako dobro lahko kot ekipa delujemo v drugačnem okolju, kakšne vloge bomo kot posamezniki prevzeli, kako se bomo dopolnjevali, izzivali, spodbujali, zabavali.
Zakaj prav Tajska in kako smo se na potovanje pripravili? Zagotovo smo o tej deželi začeli razmišljati zaradi dobrih vtisov in izkušenj s potovanj iz preteklosti (je varna, kulinarično in kulturno zelo bogata), iz čisto praktičnih potovalnih razlogov (ima dobre letalske povezave, zato je potovati preprosto), s stroškovnega vidika (je ugodna, tako za podjetje, ki je plačalo letalske vozovnice in namestitev, kot za udeležence, ki smo plačali hrano in dodatne izlete), predvsem pa, ker nam suparjem s svojimi 3200 kilometri obale ponuja neomejene možnosti za raziskovanje in zabavo.
Dober uvod v utrjevanje tima je bilo samo načrtovanje potovanja, pri katerem smo sodelovali prav vsi. Desetdnevno potovanje smo želeli dobro izkoristiti in narediti potovanje čim bolj raznoliko. Ideje za kraje, kjer bi lahko supali, smo nabirali individualno, imeli skupen sestanek, jih predstavili, se dogovorili in potrdili končni načrt. Kupili smo ugodne letalske vozovnice, rezervirali bungalove, zbrali vso opremo in se veselili prve večje ekspedicije supanja.
Potovanje s 25 kilogramov težko prtljago
V zadnjem času opažamo, da letalske družbe postajajo prijaznejše do športnih navdušencev in vedno manj zapletajo glede prevoza športne opreme. Konkretno opremo za supanje lahko obravnavamo kot standarden kos prtljage, saj je napihljivo desko mogoče zložiti v torbo dovoljenih dimenzij (seštevek stranic 158 centimetrov), zato doplačila in posebne prijave športne opreme niso potrebni.
Posebno pozorni moramo biti na omejitev teže prtljage, ki se med prevozniki spreminja. Pri večini ugodnejših letov je dovoljen le en kos prtljage, omejen z nekje od 23 do 30 kilogramov, zato pripravljanje prtljage zahteva spretnost, premišljenost in kakovostno torbo za desko. Slednjo previdno zvijemo okoli tlačilke, zložljivo veslo fiksiramo v za to določeno mesto, varnostno vrvico potisnemo v čisto spodnji del torbe in desko z vseh strani založimo z oblačili. Ta zberemo glede na vremensko napoved, njihovo količino vsaj dvakrat zmanjšamo in jih prerazporedimo po vrečah, da njihovo svežino ohranjamo tudi med samim potovanjem.
Potovanje s supom in 25 kilogrami ni velik problem, če je torba opremljena s kakovostnimi koleščki, da jo lahko preprosto vlečemo za seboj. Pomembno je, da jo stehtamo že pred odhodom na letališču, da njena teža dodatno ne »prizadene« naše denarnice.
Potovanje smo začeli v Bangkoku, kjer smo se v dobri ponudbi sveže pripravljenih naravnih sokov in okusne ulične hrane, poceni masažah, občutku varnosti, navdihujočih templjih, drvečih tuk-tukih in razposajenem večernem dogajanju hitro prilagoditi lokalnemu utripu. Po kratki urbani izkušnji smo se zapodili naravnost v džunglo, kjer smo se zbujali v družbi opic in zanimivega tropskega rastja. Bolj kot česar koli smo se veselili prvih izkušenj – supali smo na mirni reki, z nekaj odseki malo hitrejšega rečnega toka in na zelo razgibanem mirnem jezeru. Seveda smo se o varnosti obeh lokacij zelo dobro pozanimali pri domačinih in se prepričali, da nas ne bodo presenetili krokodili. In preživeli.
Presunljiva doživetja
Drugo polovico potovanja smo prebili na morju. Krabi je prinesel tisto iskano potrditev, da je bila odločitev o potovanju na Tajsko prava. Zaliv za zalivom je prinašal nova presenečenja, novo veselje. Klifi, skale, previsi, prehodi, jame, peščena obala, pravo igrišče za supanje. In seveda smo morali preveriti vsem znano turkizno plažo, ki je zaslovela v filmu z Leonardom DiCapriem z naslovom Obala. Na plaži Monkey beach smo se pobližje srečali z opicami kradljivkami, razburkano morje pa nam je na žalost preprečilo plavanje s planktonom, ki smo si ga neizmerno želeli. Ampak kaj je treba pustiti tudi za prihodnjič.
Raznolikost obale je izjemna. Zalivi so reliefno neverjetno bogati, s supa pa jih lahko opazujemo čisto od blizu. Res je zabavno veslati skozi male jame, med skalami preizkusiti svoje sposobnosti in se spraševati, kakšna obala nas čaka za naslednjim ovinkom. In naslednjim. In naslednjim. Pričakovali smo, da bo obala čudovita in da bo morje čisto, ampak dobili smo veliko več.
Nismo se družili z množicami na bližnjih plažah, ampak smo odveslali in se zasidrali na samotnih plažicah. Turkizno modrih zalivov je namreč ogromno, dostopni pa so le s tako imenovanimi dolgokljunimi čolni. S supi smo bili manj podrejeni obstoječi turistični ponudbi, izognili smo se obiskom v času množičnega navala, privarčevali smo kar nekaj denarja in s svojim aktivnim programom doživeli več.
Sploh si ne predstavljamo biti običajni turisti, ki zasledujejo priporočila Lonely planeta in se preprosto premikajo med priljubljenimi znamenitostmi. Potovanje si želimo prepletati z aktivnostmi in novimi izkušnjami: spustom po reki z malo hitrejšim tokom ali norenjem po plaži z opicami, ki ti želijo ukrasti veslo. Bolj kot videti nam je pomembno doživeti, supanje pa vse skupaj povezuje in dodaja telesno aktivnost.
In nazadnje še to. Turist si le toliko, kot si sam dovoliš. Naša ekipa je doživela Tajsko kot deželo osupljivih plaž in čistega morja, kot velik raj za veslanje na deski. V desetih dneh neprestanega druženja in izpostavljenosti različnim situacijam se namreč lepo vidi, iz kakšnega testa so zaposleni, kateri značaji se med seboj povezujejo bolj, kateri manj. Spoznali smo nove sposobnosti (in slabe točke) sodelavcev, njihovo odzivanje na nepredvidene situacije, proces reševanja zapletov, se povezali in utrdili medsebojno zaupanje.
