Kaj lahko se zgodi, da boste lastnika Hood Burgerja videli v kotu katere od njunih restavracij, ko bosta preizkušala nove burgerje. »Vsake tri mesece na jedilnik uvrstimo kaj novega, ker skušamo svetovno kulinariko predstaviti skozi burger. Zato smo že imeli poseben argentinski burger, pa havajski burger z ananasom, zdaj preizkušamo burger z ocvrtim piščancem,« sta razložila Klemen Ptičak in Til Pleterski.
Morebiti je tudi zato hood burger tako priljubljen, ker se res posvečata okusu. »Preden sva prodala prvi burger sva pol leta v mamini kuhinji preizkušala najrazličnejše kombinacije,« se je spomnil Klemen. S tem, da sta bila oba le ljubitelja dobre hrane, ne pa izučena kuharja. Ekonomista sta, če vas že zanima.
Pri iskanju popolnega burgerja sta bila tako uspešna, da ne le da je tisti burger dal ime njuni restavraciji, ker sta ob njem sočasno vzkliknila »p.... je hud«, ampak je ta burger še vedno na jedilnem listu. »Začetki so bili najbolj romantični,« je pripomnil Til. Od takrat pa je to ena sama zgodba o uspehu: »Imela sva vizijo, a da bo postal tak bum – o tem sva le sanjala. Imava srečo, da lahko delava to, kar naju veseli, čeprav so se nama nekateri tudi posmehovali, češ, hodila sta na faks, zdaj bosta pa pekla pleskavice.«
Prvič sta burgerje za goste pekla avgusta 2012 pred Sax pubom. Nekaj mesecev po debiju v Trnovem sta svojo prikolico postavila pred trgovskim središčem na Viču. »Tam sva delala cele dneve, a je bilo luštno – pozimi sva se kregala, kdo se bo lahko grel ob žaru, poleti pa, kdo bo na hladnem ob kruhu,« sta se zasmejala. Iz prikolice je zrasel kiosk, iz kioska mini burgerska veriga, ki ta trenutek zaposluje 30 ljudi. »Začela sva v času najhujše krize in najina zgodba je bila kot luč na koncu predora, češ, poglejte, kako se ta dva fant bojujeta proti krizi,« je o uspehu razmišljal Klemen. »Pomembno je tudi, da smo v glavah narediti preskok, da je ulična kulinarika lahko tudi zelo kakovostna.«
Pet sestavin uličnega burgerja
Tudi zato se, kar zadeva okus in kakovost burgerjev, ti v restavraciji prav nič ne razlikujejo od tistih, ki sta jih pekla v mamini kuhinji. »To je najina interpretacija klasičnega ameriškega burgerja. Staviva na preprostost, torej ne na več kot pet sestavin, sicer se prekrije meso, ki je v resnici glavna sestavina burgerja,« je razložil Klemen. Ob tem je dodal, da se morajo burgerji nujno jesti z rokami: »Ko v rokah začutiš topel kruhek, je to prvi del izkušnje burgerja.«
Za dodatek še podatek, da so vse sestavine njunih burgerjev slovenske. Meso je slovensko z območja pod Nanosom. »Tam so lahko krave najdlje na prostem,« je zatrdil Klemen in po njunem mnenju je to odločilno za okus. Tako kot je za okus bombic odločilno, da je v njih krompir, iz ocvrtega krompirčka pa sta tako in tako diplomirala. »Krompir sorte bella rosa gojijo na točno določeni kmetiji in mi ga sami predelamo v ocvrt krompirček. To je postopek, ki traja dva dni,« je njihov krompirček opisal Til. Celo v take podrobnosti okusa sta se spustila, da pri njih polpete naredijo tako, da kroglo mesa s posebnim stiskačem pritisnejo na žar: »Tako se po vsej površini narediti rjava skorja, ki da največ okusa.«
Zaradi vsega tega res ni čudno, da imajo stalne stranke, ki že od začetka hodijo k njim na klasični burger, ki je tudi najbolj priljubljen. Pa tudi zato, ker vesta, kako pomembna je ulica: »Najina religija je ulica – ljudje na ulici se morajo družiti in jesti dober ulični burger.«