Oprostite, a dvig preživetja bolnikov z nizkih deset na slabih 20 odstotkov je sicer pomemben dosežek, ampak daleč od tega, da bi lahko pisali, da bolniki kar zacvetijo. To so verjetno pretirane obljube, vprašanje je, ali bodo v praksi vsi dobili ta zdravila, tako izražanje ni dovolj empatično do trpljenja bolnikov. Cene zdravil so visoke, že za 50 bolnikov, ki jih konkretno zdravi ta onkologinja, je letna terapija (zgolj cena zdravil) dokaj dragih cca tri milijone evrov, kar je skoraj toliko, kolikor država namenja za preprečevanje kajenja. Za komercialno-promocijske namene je od Dnevnika primernejša publikacija Medicina danes, v kateri brezsramno obljubljajo vedno nove čudeže v obliki zdravil, hkrati pa popolnoma zamolčijo in ignorirajo preventivo.

Dobro novinarstvo, ki je pri Dnevniku še prisotno, zahteva navedbo več plati in vsega konteksta. Govoriti izključno o zdravljenju je pri pljučnem raku sporno, saj bi skoraj vse lahko preprečili. Onkolog na visokem položaju na OI Ljubljana mi je nekoč šepnil: »Pozdravljam vaš trud, zdravljenje desetih bolnikov s pljučnim rakom ima enak učinek, kot če enega samega kadilca odvrnemo od kajenja.« Pljučni rak je bil pred letom 1920 izjemno redek in tako bi ostalo, če ne bi bilo takega razmaha cigaret in tobačne industrije. Pri nas se cigarete prodajajo v milijardnih količinah, vzročna zveza s pljučnim rakom je linearna. Pljučni rak je najbolj povezan s tobačnim dimom (v 90 odstotkih), a zajema le slabo tretjino smrti zaradi tobaka. Po študiji EK oziroma DG Sanco nas letna škoda zaradi tobaka stane okrog 1800 milijonov evrov. Namesto tobačne industrije te stroške nosijo le država in posamezniki.

Pri novih zdravilih za pljučnega raka so ključne omejitve v ceni; a tako ni le pri nas, ampak tudi v najbogatejših državah na svetu. Morda mag. Unkova in M. Lorenčič nista seznanjeni s srečanji na temo raka v zadnjem času, eno večjih na dan 27. novembra je imelo naslov: Ali bo slovenska onkologija zmogla ustrezno poskrbeti za bolnike z rakom tudi v prihodnje?. Prisotni so bili strategi javnega zdravja, pisci DPOR, direktor ZZZS in drugi. Pravi odgovor bi bil: bo zmogla, ob dobrem pogajanju za cene zdravil, a le če bomo še uspešneje delovali, kjer je najpomembneje, pri primarni preventivi raka. Strokovnjaki MZ in za tobačno zakonodajo s prestižno nagrado SZO nagrajena ministrica Kolar-Celarčeva so letos že naredili veliko v pravo smer.

A kar zadeva optimizem, v mislih imam cilj, da bomo tudi pri nas sledili naprednim državam in končno ustavili grozljivi dotok vedno novih bolnikov s pljučnim rakom. Se pravi, da bomo končali veliko in nepotrebno tragedijo: tobačno epidemijo. Odprava tobaka in cigaret – kot najsmrtonosnejšega izdelka v zgodovini človeštva – rešuje življenja, prinaša dobrobit za zdravje, zmanjšuje stroške zdravljenja, konča zasvojenost in s tem širi svobodo, poviša delovne zmožnosti, zmanjša invalidnosti in potrebe po trajni oskrbi, zmanjšuje revščino, neenakost ter navsezadnje tudi požare in onesnaženje. Družba brez tobaka je v interesu vseh.

Zakaj prav tisti, ki vsakodnevno zrejo v oči številnim resničnim žrtvam tobačne epidemije, to vedno znova zamolčijo oziroma o tem nikoli ne razmišljajo? Ali v mislih krivijo močno zasvojene bolnike, namesto za to odgovorne industrije? S tem ne mislim le klinikov, tudi stratege v onkologiji, pulmologiji in javnem zdravju, društva bolnikov, ki se pogosto oglašajo v javnosti. O vplivih tobačnikov in njihovih lobistov na medije je pisala že N. Knavs; žal imajo nezanemarljiv vpliv na društva bolnikov, vplivne zdravnike in zdravniške organizacije. Sprašujem se, in to vedno znova: so tako zaslepljeni, je res vse zrežirano, ali se bo končno še kdo odločneje zganil?

Luka Šolmajer, Ljubljana