Sprašujem, kje so trupla tistih več deset tisoč ustaških zločincev, saj so se vsi, ki jim je uspelo zbežati maščevanju zmagovalcev, razglašali za nedolžne in so mirno ostali v zahodni Evropi ali Južni Ameriki.

Če so bili Srbi neprave vere, smo bili Primorci nepravega maternega jezika in smo doživljali podobno usodo kot Srbi. Vsem v Sloveniji, ki si grozot okupatorjev in domačih izdajalcev ter nato maščevanja zmagovalcev ne morejo niti predstavljati, citiram pesem, posvečeno zares nedolžnim primorskim prisilnim izgnancem (avtorja Albert Širok in Fran Venturini, Primorski izgnanci in interniranci, dr. Cvetko Vidmar, 2017):

Mi smo ubežniki, mi smo izgnanci,

cesta nam sestra je, brat nam je glad.

Matere v sužnosti, v ječah pa znanci,

mi pa verujemo v našo pomlad.

Čuje se krik gorja po Primorju,

Istra nas čaka, Goriška in Kras.

Bratje, svetlika se na obzorju,

strnite vrste, bliža se čas.

Kmalu pokliče nas Trst in Gorica,

divje odmeval bo krik sred noči

in maščevana bo Bazovica,

ob zori krvavi nebo zažari.

Če vam sporočilo te pesmi ne seže do srca, pa se vživite v to, da vam danes zverinsko pobijejo vso vašo družino, z vnučki vred. Vi pa potem vzamete v bran te zločince, da se jim bo lahko v miru in pravično sodilo nekaj naslednjih let.

Boris Nemec, Šempeter pri Gorici