Pred dobrima dvema letoma sem se odločila za selitev v Dahab v Egipt. Tedaj se mi je vse postavilo na svoje mesto. Prekinila sem delovno razmerje, saj se mi je že dalj časa porajala želja, da bi se z globinskim potapljanjem ukvarjala bolj resno. Odločila sem se, da poskusim, a nisem vedela, kako bo. V Egiptu nisem poznala nikogar, zato sem navezala stike s tamkajšnjimi potapljači in si našla ekipo ter z njo trenirala.
Zakaj ravno Egipt?Tam je Blue Hole, svetovno znana točka za potapljanje na vdih. Pogoji so izvrstni, saj si zaščiten pred morskimi tokovi in preostalimi vremenskimi pogoji. A letos sem se odločila za spremembo lokacije in trenirala na Filipinih, saj je morje v Egiptu postalo preplitko. Nekje do 92 metrov se je bilo še varno potopiti, vendar sem že lani prišla do 90 metrov in postavila nov državni rekord. Oktobra lani sem nato šla na svetovno prvenstvo v Turčijo, kjer sem osvojila dva naslova svetovne prvakinje in z 82 metri globine postavila svetovni rekord. To mi je zelo veliko pomenilo, saj sem jih dosegla v kategoriji z navadnimi plavutkami. Aprila letos mi je nato rekord odvzela Kolumbijka, a je od evropskega prvenstva znova v moji domeni in znaša 85 metrov.
Je gnanje za rekordi hudo?Vse skupaj je postalo zelo resno. Konkurenca pri ženskah je neverjetna in še nikoli ni bila tako ostra. Če si se pred petimi leti potopil do 90 metrov, si skoraj zagotovo postal svetovni prvak, letos pa je šlo že sedem punc globlje od 92 metrov. Šport se hitro razvija in je vse bolj priljubljen. Tudi svetovni rekord, ki je bil z monoplavutjo postavljen leta 2011 in je znašal 101 meter, je bil letos porušen. Ta globina se je za ženske še pred časom zdela nepredstavljiva. Zdaj se celo govori, da bi potapljanje na vdih lahko dobilo svoje mesto na olimpijskih igrah leta 2024. Organizirali jih bodo Francozi, ki bodo kot prireditelji imeli pravico predlagati novo disciplino. Če se ne motim, so se že odločili, da bo to postal naš šport.
Če do tega res pride, bi bili med starejšimi udeleženci na olimpijskih igrah.Res je, a gre za enega redkih športov, kjer so ti leta in izkušnje v veliko pomoč. Pri potapljanju na vdih je namreč mentalni del izredno pomemben. Ključna je povezava med možgani in telesom. Do tega pride šele z leti. Prepričana sem, da bom šla samo še globlje, saj imam tudi fizično še ogromno rezerv.
Koliko potopov opravite na leto?Veliko jih je tehničnih, ko se spustim do 55, 60 metrov globine. A če grobo ocenim, jih je bilo letos zagotovo okoli 300. Tistih, za katere sama smatram, da so bili zares globoki, pa je bilo verjetno okoli 30. Mentalno so zelo zahtevni, zato je pomembno, da imaš nadzor. Zna se zgoditi, da ti ponagaja ego, zato moraš ostati profesionalen, hladen, pragmatičen in si dovoliti dovolj časa za regeneracijo. Ta je najpomembnejša tudi v našem športu. Če si mentalno svež, lahko postoriš ogromno.
Kako dolga traja regeneracija po najglobljih potopih?Načeloma si po zares zahtevnem in globokem potopu vzamem en, celo dva dneva premora. V našem športu tekmovalci pri doseganju osebnih rekordov postanejo kar malo obsesivni in pozabijo na stvari, ki so izredno pomembne. Ko imam premor, si vzamem plavutke, masko in se grem potapljat samo za dušo.
Je pomembno, v katerem delu dneva se opravi potop?Po eni strani zelo, po drugi pa je pomembno, da s tem nisi obremenjen. Običajno treniramo v jutranjih urah, vendar je veliko odvisno tudi od vremenskih razmer. Na večjih tekmovanjih se zna zgoditi, da računaš na jutranji potop in imaš že izdelan svoj ritual, nato pa organizator prestavi uro in ti poruši ves sistem.
Vas takšne spremembe hitro vržejo iz tira?Ne. Vedno se šalim, da tudi če začnejo padati sekire z neba, te to na tekmi ob dobri pripravljenosti ne bo zmotilo. Mentalno si tako natreniran, da te nič ne vrže iz tira. A bila sem tudi priča, ko je mnogim zelo dobrim potapljačem sistem porušila že najmanjša sprememba. Tako je eden od tekmovalcev, ki je bil izvrstno pripravljen, med potopom izgubil zavest le zato, ker so za 30 minut prestavili njegov nastop. S fizičnega vidika se je to zdelo nemogoče, a očitno je bilo to zanj preveč stresno.
Je še kateri vaši sotekmovalki uspelo v tako kratkem času tako bliskovito napredovati kot vam?Nobeni. Pa ne samo tekmovalki, tudi tekmovalcu ne. Največji preskok je bil pred dvema letoma, ko sem v letu dni prišla s 50 metrov globine na 90 metrov. V primerjavi z lani je bil letošnji preskok tako že manjši. A zanimivo je, da je bil letošnji potop do stotih metrov enako enostaven, morda celo lažji kot lanski, ko sem na treningu dosegla 92 metrov.
Je skrivnost vašega skokovitega napredka le v treningu ali morda celo v vaših fizičnih dispozicijah?O tem sem že razmišljala. Nekoč bi lahko opravila temeljitejši zdravniški pregled, da ugotovijo, če se razlikujem od preostalih. Znanstveniki stalno opravljajo raziskave, saj jih potapljači na vdih fasciniramo. Zanima jih naše stanje uma med potopom, saj takrat pademo v globoko meditacijo. Sliši se nekoliko alternativno, a gre za višje stanje uma, ko se odcepiš od svojega ega. V tem stanju dvigneš raven zavesti. To se mi pri potopih zgodi povsem avtomatično, a ne vedno. Na tekmi le redko, saj moraš ostati osredotočen.
Se pri doseganju tega stanja ustavi čas?Ravno nasprotno. Vse mi mine zelo hitro. Moj potop običajno traja okoli tri minute in 20 sekund, a se mi zdi, da je bil mnogo krajši. Časa sploh ne doživljaš na običajen način. Takrat se počutim, kot da sem v breztežnostnem prostoru in sem v vesolju. V našem športu je to stanje zelo zaželeno, saj v njem telo skoraj ne porablja kisika.
Kako pomembna je samokontrola? Ko naenkrat začneš nizati osebne rekorde, si je verjetno težko postaviti mejo.
Zelo. Prav zato so mi izkušnje s tekmovanj tako dragocene. Velikokrat sem videla tekmovalce, ki so se zapletli v začaran krog doseganja rezultatov. Njihov ego je bil prevelik. Te nevarnosti se zelo dobro zavedam, kar pa še ne pomeni, da se v zanko ne bom ujela sama. A imam izdelan varnostni sistem, in sicer, da imam močne potope in se ne potapljam le na pol, misleč, mogoče bo, mogoče ne bo. Vsakič moram verjeti v maksimalen potop in svoje zmožnosti. Če čutim, da nisem pripravljena, se bom raje potopila manj globoko, kot pa tvegala.
Je zaradi vaših nedavnih dosežkov pritisk po postavitvi novega svetovnega rekorda kaj večji?Mislim, da sem glede tega zelo pragmatična. Morda tudi zaradi tega, ker zdaj bolj verjamem vase. Tudi če rekorda ne postavim, sveta ne bo konec. Življenje je dolga zgodba in za rekord mora vse steči popolno. Ni potrebe po dodatni drami.
Kako globoko se je še mogoče potopiti?Najgloblji potop na vdih je znašal 253 metrov v disciplini brez omejitev, a se je potapljaču nato potop ponesrečil. Vseeno pa je pred tem opravil tudi potop do globine 214 metrov, kar je priznan rekord. Človeško telo očitno lahko prenese ta pritisk. Edina omejitev bi utegnilo biti izenačevanje pritiska in pa nizka toleranca na nizko vsebino kisika v telesu, kar pa se da priučiti. Verjamem, da bomo šli le še globlje, saj se tudi metode treningov izboljšujejo. Kar je bilo še pred kratkim znanstvena fantastika, je danes že mogoče.
