Na temo pokroviteljstva in donatorstva v kulturi je predsednica nacionalnega sveta za kulturo (NSK) Uršula Cetinski člane seznanila z zadnjimi podatki ministrstva za kulturo iz leta 2015: nacionalni javni zavodi v kulturi (zajeli so 27 organizacij) so pridobili 598.811 evrov sponzorskih in donatorskih sredstev, občinski javni zavodi (45 organizacij) pa 498.926 evrov – skupno torej dober milijon evrov, kar je v bistvu malo. Da je manevrskega prostora še veliko, govorijo tudi podatki, da se zneski donacij davčnih zavezancev iz naslova dela dohodnine vsako leto povečujejo – leta 2007 je bilo to 88.998 evrov, leta 2015 že 166.562 evrov.
Medsebojno oplajanje
O tem, koliko teh sredstev prejmejo organizacije in posamezniki s področja nevladnega sektorja, natančnih podatkov ni, je opozoril na sejo vabljeni minister za kulturo Anton Peršak. Predvideva, da so podatki manj transparentni, ker se na področju nevladnih organizacij bojijo, da bi ostali brez že tako skromnih javnih sredstev. Bojazen je očitno na mestu. To se namreč dogaja kulturnim organizacijam v Italiji, je povedala Uršula Cetinski – več donatorskih sredstev prejmejo, manj jim potem doda država.
Realnost v Sloveniji je, da se številni umetniški in kulturni projekti sploh ne bi zgodili, če ne bi za njimi stali sponzorji in donatorji. Gospodarske družbe na leto prejmejo kar 17.000 prošenj za kulturna sponzorstva, kar nedvomno govori o »podhranjenosti« na tem področju. Zato so člani NSK na sejo povabili mecena in podjetnika Janeza Škrabca, vodjo službe za odnose z javnostmi pri podjetju Krka Elviro Medved in še predsednika odbora za kulturo pri državnem zboru Dragana Matića, da skupaj poiščejo univerzalni model, ki bi spodbudil gospodarstvo, politiko in kulturo, da bi se med seboj še bolj oplajali.
Toda zelo kmalu so ugotovili, da tak model ne more obstajati in da je treba iskati več poti. Strinjali pa so se, da področje potrebuje strateško ureditev, recimo z davčnimi olajšavami in spodbudami, pa tudi premišljene poteze, kako o družbeni odgovornosti ozavestiti celotno gospodarsko in politično sfero. Ta tema bi se recimo lahko znašla v predvolilnih programih političnih strank, a tudi pozneje v koalicijski pogodbi nove vlade.
Prosilci ali partnerji?
Podjetnik Škrabec je recimo predlagal, da se poslovni model, po katerem funkcionirajo gospodarske družbe, prenese tudi v kulturno sfero, kar pomeni, da se kulturniki ponujajo kot poslovni partnerji in ne kot prosilci pomoči. Potencialno obliko kulturnega turizma vidi recimo v industrijskem turizmu, medtem ko bi gospodarske družbe družbeno odgovornost lahko pokazale tudi tako, da bi prevzele skrb nad nepremično kulturno dediščino; objekte bi potem lahko uporabljale tudi v svoje »protokolarne« namene.
Eno mogočih niš je zapolnilo recimo podjetje Krka, ko je Cankarjevemu domu doniralo Steinwayev klavir. Država je recimo nedavno poskrbela za to, da so postale naložbe v likovna dela obvezni del investicij v javni prostor. Umetnosti in kulturi pa se lahko pomaga tudi prek fundacij, združenj, štipendij in agencij, prek katerih bi se tudi država lahko bolj fleksibilno pogovarjala s kulturniki.
V naši državi že dvajset let govorimo o kulturnem turizmu, živimo pa ga v glavnem ne. Če Dunaj obišče 70 odstotkov turistov zaradi kulture, so pri nas takih turistov našteli le tri odstotke. Zato so takšne razprave, kot jo je odprl NSK, dobrodošle, a še vedno neučinkovite, dokler bodo potekale znotraj krogov umetnikov, kulturnikov in mecenov. Ti že tako in tako radi berejo, obiskujejo gledališča in koncerte. Ne smejo pa biti preslišani v poudarku, da »to počnejo, ker ob tem duhovno rastejo«, kot je recimo povedal Škrabec, in da s tem raste dobiček tudi podjetjem.
