Ob pomoči še treh teles in glasov, ki jih posodijo performerke Adriana Josipović, Nika Rozman in Nataša Živković, to temo raziskuje dalje in dlje tudi v novi predstavi Mes(t)o glasu. Osnova predstave je razstaviti dobro raziskano mesenost glasu, rezoniranje teles na zvoke in tudi samega telesa kot zvočila, kar stori brez skrivanja za odrskimi distraktorji, kot so scena, luč, virtuoznost ali kostum. Takšen poseg nemara ni potreben, saj je raziskava telesnosti glasu temeljita in ima sama dovoljšen, včasih zares presenetljiv učinek. Oder je odprt, ob rob so postavljeni stoli in mize za trenutke predaha, saj je delo v dobršni meri skomponirano iz solov, ki se mehko prelivajo v skupinske kompozicije. Ne da bi (zares) izstopalo, v tem smislu posebej izstopa lučno oblikovanje Urške Vohar, saj v svoji diskretnosti, pritajenosti in nepričakovanih, a nevsiljivih odpiranjih ali zatemnjevanjih dopušča glasu, da se v pretanjenih atmosferah kot samosvoj akter naseljuje v medprostorju med gledalci in občinstvom.
Da je poudarek in glavni učinek na glasu, pa ne pomeni, da se predstava poslužuje najbolj očitnih retoričnih manipulacijskih sredstev, ki jih zmorejo človeške glasilke, kot je denimo pretirana jakost. Nasprotno, telesa se ne bojijo biti tudi tiha, takšna, ki samo skladiščijo potencialno moč glasu v gibu, kakor se nam denimo razpre v solu Adriane Josipović. V drugih trenutkih je glas, kakor da artaudovska medmetna ostalina jezika kot nečesa, povezanega s prehranjevanjem, nečesa žvečljivega, kar priklicuje misel na tisto zelo organsko, smrtno in gnijoče v nas, denimo slino in dlesni, ali prek riganja na ves prebavni trakt. Spet drugje telesa sama postanejo zvočila, na katera je v stiku s trdnostjo prostora mogoče igrati, glas se zaradi svoje nedomačnosti loči od telesa ali pa ušesa tako lucidno posrkajo zvoke okolice (zvočni prostor Tomaž Grom), da telesa skorajda postanejo ta zvok sam.
Morda je ključna novost pri ustvarjalki kljub solističnim izhodiščem za posamezne teme raziskovanje skupnega telesa in zborovskega glasu, ki ne potrebuje več nujno virtuoznosti, ampak je njegova moč ravno v pomnoževanju, iskanju afektivne moči glasu, ki ni več individualen, ampak je to neki glas, glas sam. Korak dlje je avtorica gotovo naredila tudi v smislu puščanja prostora avtonomnega izraza telesu in glasu, ki se temeljno odceplja od person nastopajočih oseb in v tem smislu še bolj stopa po poti konceptualizma – kar pa ravno zaradi naboja same raziskovane materije nikakor ne pomeni, da nas pušča hladne.
