Kitajska je zamenjavo premoga z zemeljskim plinom prepoznala kot zdravilo, ki bo preprečilo od 4000 do 5000 prezgodnjih smrti na dan zaradi onesnaženega zraka, ki ga povzroča kurjenje premoga. Tudi Evropska unija stavi na zemeljski plin kot na gorivo, ki bo stari celini pomagalo doseči energetsko-podnebni cilj zagotavljanja dostopne, varne in trajnostne energije za vse državljane, skladno s cilji pariškega podnebnega dogovora. A naj bodo avtobusi, ki vozijo na zemeljski plin, še tako zeleni, ta energent nikoli ne bo čisto fosilno gorivo, opozarja Antoine Simon iz evropskega dela mednarodne organizacije Friends of the Earth, ki se je nedavno mudil na obisku v Ljubljani.
86-krat nevarnejši od ogljika
Zemeljski plin je pravzaprav metan, ki v primerjavi s stoletnim ogljikom v ozračju ostane »zgolj« kakšno desetletje, vendar ima po Simonovih opozorilih 86-krat nevarnejši toplogredni učinek od ogljikovega dioksida. Že zdaj metan k segrevanju ozračja, ki je v primerjavi z dolgoletnim povprečjem toplejše že skoraj za eno stopinjo Celzija, po njegovih besedah prispeva četrtino. Če sedanje ravni metana ostanejo enake do konca stoletja, bo prispevek tega drugega najpomembnejšega toplogrednega plina za ogljikom k dvigu globalnih temperatur 0,6 stopinje Celzija.
Nobenega opravičila zato po prepričanju okoljevarstvenikov ni, da Evropa meče milijarde evrov javnega denarja v gradnjo plinske infrastrukture, ki že zdaj za dvakrat presega evropske potrebe. Če bo uresničenih še preostalih 77 plinskih projektov, ki jih je EU postavila na seznam 195 prednostnih energetskih projektov v Evropi (seznam PCI), bo zmogljivosti že skoraj trikrat več, kot jih potrebujemo oziroma uporabljamo, opozarja Simon.
Ob tem ima EU po njegovih besedah samo še devet let, da se odpove izpustom toplogrednih plinov v energetiki, če želi segrevanje ozračja ohraniti pod dvema stopinjama Celzija, kot predvideva pariški podnebni dogovor. Gradnja nove plinske infrastrukture nasprotno pomeni, da bomo s plinom živeli vsaj še pol stoletja, da se vložki v plinovode in plinske terminale povrnejo.
Je Azerbajdžan zanesljivejši od Rusije?
Evropska komisija skupaj s plinsko industrijo poudarja, da je nameščanje dodatne plinske infrastrukture potrebno zaradi razpršitve tveganj, torej zaradi zagotavljanja konkurenčnosti in predvsem varne preskrbe evropskih držav z energijo. Boleča izkušnja ob ukrajinsko-ruski plinski vojni, ko je pred nekaj leti prekinjena dobava ruskega plina po največji plinovodni žili prek Ukrajine do Evrope ohromila velik del stare celine, je evropske države pognala v zmanjševanje odvisnosti od obeh nezanesljivih partneric. »Toda ne vem, zakaj bi bil Azerbajdžan kaj bolj zanesljiva država,« tovrstne argumente zavrača Simon.
Od Azerbajdžana prek Gruzije in Turčije naprej skozi Grčijo in Albanijo vse do Italije Evropa gradi tako imenovani Transjadranski plinovod (TAP), ki je zamenjal propadli projekt Nabucco, s katerim se je EU nekoč že želela rešiti odvisnosti od Rusov. Gradnja ni povezana le s podnebnimi in energetskimi tveganji, ki – kot ob ekstremnem vremenskem dogajanju te dni lahko opazujemo v Sloveniji – še zdaleč niso abstraktna.
Nihče nič ne reče, samo rijejo
Največji problem projekta TAP v Grčiji je po besedah novinarke RTV Slovenija Helene Milinkovič, ki si je oktobra od blizu ogledala gradnjo grškega dela plinske avtoceste, to, da se nihče ni posvetoval s tamkajšnjimi lokalnimi skupnostmi. »Lastniki podjetja oziroma njihovi predstavniki so se tam pojavili pred tremi leti. Domačini se bojijo za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok, saj večinoma živijo od kmetijstva in turizma. Strah jih je, da bi prišlo do nesreče ali eksplozije, kar bi pregnalo turiste. V Seresu in Kavali se je lokalna skupnost organizirala in se plinovodu po njihovih zemljiščih in v bližini naselij uprla. Medtem ko v Kavali občina podpira njihov upor, se je občina v Seresu vdala, čeprav se je v preteklosti zavezala, da bo podprla lokalne skupnosti v njihovih naporih,« je ugotovila Milinkovičeva.
Evropska skupnost za zdaj od plinovoda sicer ne odstopa, a so direktorji Evropske investicijske banke (EIB) pred nekaj dnevi v nasprotju s pričakovanji nevladnikov preložili odločanje o poldrugo milijardo težkem posojilu za TAP na leto 2018. Takrat bo morda jasno, ali bo EIB sledila povsem sveži napovedi Svetovne banke, da po letu 2019 razen v izjemnih okoliščinah v revnih državah ne bo več financirala z nafto in plinom povezanih projektov.
