»Saj ne more biti res?« se človek sprašuje, ko gleda televizijo, kjer kažejo posmrtne ostanke v zapuščenem rudniku pri Laškem, verjetno v maju 1945 pobitih ljudi. Sploh ni pomembno, katerih ljudi, govorimo o ljudeh. Če so bili vojaki, verjetno niso bili stari. Šele komaj so začeli živeti, pa so morali na krut, na skrajno nečloveški način umreti. Če tega kdo ne razume, naj se samo vživi v njihove zadnje trenutke življenja, ko so se verjetno še živi v pomanjkanju zraka poskušali rešiti, da bi prišli domov, kjer jih je verjetno kdo čakal. Tudi če bi se prebil čez eno pregrado, so bile postavljene nove in nove. Tudi najmanjše možnosti ni imel.
Tu se človek dejansko sprašuje, ali se je to res zgodilo. Kdo je bil tisti, ki jih je obsodil na tako grozovito smrt? Kdo jim je dal to zločinsko pravico? Koga so v resnici predstavljali ti zločinci? Poboj je bil dobro organiziran, pripravljen in izvršen. Tega majhna skupina ne more izvajati. Izvršen je bila v največji tajnosti.
Tokrat mislim, da bodo policisti in kriminalisti zadevi prišli do dna. Morajo priti, da se ugotovi, kdo je zločincem dal ta grozoviti mandat, da so to počeli; slovenski narod gotovo ne.