Vetrnice so v Nemčiji velika zabloda. O tem najdemo kar nekaj strokovnih študij. Pač, treba je pogledati še malo čez plot in se na napakah vsaj učiti. Gre že za verovanje v vetrnice ali, še bolje rečeno, za malikovanje.

Sicer imamo tudi pri nas kompetentnega, predvsem pa kritičnega ocenjevalca v prof. Mihaliču s fakultete za elektrotehniko, ki vodi tudi katedro za elektroenergetske sisteme in naprave in laboratorij za preskrbo z električno energijo. Kdor ni vsaj prebral njegovih razprav, iz katerih je jasno, da v vetrnicah ni iskati nadomestila za zanesljivo dobavo električne energije, pač lahko naklada, kar hoče.

Vetrnice nimajo vpliva na podnebne spremembe, česar nerazgledani politiki nočejo priznati. Postavljajo jih zaradi neupravičenih in velikih subvencij in ne zaradi zmanjševanja Co2. Koliko Co2 sta pa naši dve vetrnici doslej zmanjšali? Nič. Je Teš 6 zmanjšal proizvodnjo elektrike zaradi njiju? Še najbolj je TEŠ 6 zmanjšal Co2, ko se je ustavil. Zmanjšanje je bilo tolikšno, da ga ves gozd vetrnic ne dohiti v naslednjih letih. Sploh pa lahko v Sloveniji privarčujemo toliko elektrike, da tega gozda vetrnic tudi sicer ne potrebujemo. Privarčevana elektrika je najcenejša, pravijo.

Ko je bil že omenjen Dravograd: zgodba o vetrnicah na Košenjaku, v lepi naravi nad 1200 metri, nad Dravogradom, je prav groteskna. Investitor so Dravske elektrarne Maribor, ki upravljajo niz hidroelektrarn na Dravi, ki je obnovljiv in tudi naš najcenejši vir elektrike, po ceni pod 30 evrov za megavatno uro. Zakaj potrebujejo še vetrnice z nekajkrat dražjo in izjemno nekvalitetno ter nezanesljivo elektriko in z izjemno nizkim izkoristkom? Kje je zdaj kmečka pamet? Za vsako vetrnico bi izkrčili za nogometno igrišče gozda (100 x 60 m) in hribovit teren poravnali zaradi dvigal in opreme izjemnih velikosti, dodaten gozd uničili s cestami in kablovodi itd., iz narave pa bi naredil industrijsko cono. Čemu?

Poleg tega bi subvencije odšle v tujino za odplačilo vetrnic, namesto da bi jih porabili doma za naše proizvode, ki uporabljajo urbane obnovljive vire v naseljih (toplotne črpalke, sončne kolektorje in celice ipd). Nastala bi večkratna gospodarska škoda. Ne nazadnje vetrnice oddajajo nizkofrekvenčni hrup, ki v življenjski dobi vetrnic (20–25 let) dokazano škoduje zdravju bližnjih prebivalcev. Tudi o tem imamo strokovna gradiva, samo malo se je treba potruditi in jih vsaj prebrati. Imamo pa tudi prakso bližnjih stanovalcev v Dolenji vasi. Obstajajo že tudi pravnomočne sodne odločbe, da se določene vetrnice odstranijo zaradi škodljivega vpliva na zdravje prebivalcev. Nekateri se pa odselijo, ker ne morejo več prenašati teh zvokov leta in leta. Predvsem iz teh razlogov je v Nemčiji ogromno civilnih iniciativ proti vetrnicam. Nekritična obravnava vetrnic je zavajanje javnosti.

Električne avte bomo pa polnili v urbanih naseljih iz omrežja, predvsem ponoči, ko ni sonca in je elektrika cenejša (vetrna pa še vedno hudo draga), ki ga bodo napajali zanesljivi viri električne energije. Lahko pa si kdo omisli tudi napajanje s sončnimi celicami v povezavi z akumulatorjem. Tako kot inovator Andrej Pečjak, ki se je odklopil iz omrežja.

Mag. Tomaž Ogrin, Ljubljana