Nikolaj Nosov je leta 1960 v svoji drugi znani knjigi za otroke z naslovom Neznalček v Sončnem mestu pisal o taksijih brez voznika, v katerih potniki s pritiskom na gumb določijo cilj vožnje. Njegova vizija se bo čez nekaj mesecev z Googlovimi robotskimi taksiji uresničila v ameriškem velemestu Phoenix. Toda za avtonomna vozila največje mesto Arizone ni pravi izziv, saj v njem vožnja poteka brez težav, skoraj kot po tračnicah. Pešci in kolesarji avtomobilov ne motijo.
Veliko težje naloge se je lotila skupina računalničarjev, ki je za tak preizkus izbrala nizozemsko mesto Delft, kjer je polno kanalov, mostov, ozkih ulic, pešcev in kolesarjev. Kot piše nemški tednik Spiegel, ameriški avtomobili brez voznika tam ne bi prišli daleč. Toda za nizozemske računalničarje je pravo mesto za preizkušanje avtonomnih vozil prav Delft, kjer je treba rešiti najtežje težave. Dariu Gavrila, ki vodi to skupino računalniških znanstvenikov, hoče izdelati avtonomno vozilo, ki se bo brez težav prebilo skozi kaos mesta Delft. Tako tudi v drugih mestih ne bo težav, razen morda v Rimu, Carigradu…
Težava predvidevanja
Po Gavrilovem mnenju je zlasti pomembno, da avtonomno vozilo razume, kaj nameravajo udeleženci prometa v bližini. Slabo bi bilo na primer, če bi se ustavilo ob vsaki zaznavi pešca, ki bi se na pločniku približal cestišču. Še huje bi seveda bilo, če bi prepozno reagiralo na pešca, ki pred njim prečka cesto. V tem smislu bi moral pametni avto že iz pogleda pešca predvideti, kaj bo ta storil v naslednji sekundi ali dveh. Če glavo obrača proti avtu, ki se bliža, potem ga je že videl in bo počakal. Zlasti pri pešcih v gibanju ne bi smelo biti težko ugotoviti smeri njihovega premikanja. Preden pa spremenijo smer, običajno obrnejo glavo. Kolesar, ki se nagne levo, bo na primer zavil levo. In kdor se nagiba nazaj, je pred tem, da se bo ustavil.
Težava z razumevanjem znakov
Nekateri sociologi ne verjamejo, da bi pametna vozila lahko razumela pomene hitrih in neformalnih gibov, s katerimi se ljudje sporazumevajo v prometu; da na primer hiter gib z roko pomeni, da ti voznik daje prednost, čeprav je nimaš.
Nekakšne znake bodo morala dajati tudi pametna vozila. Daimler je na primer prišel na idejo, da bi avtonomni avto, kadar hoče pešcu dovoliti prečkanje ceste, na cesto pred pešca preprosto projiciral zebre. Ford ima v ta namen mežikajoče luči na vetrobranskem steklu, tretji proizvajalci poseben zvok, četrti pa posneto sporočilo pešcu, da lahko prečka cesto. Toda vsak avto ne more imeti svojega znakovnega sistema. Treba bo vzpostaviti vsem razumljiv skupen znakovni sistem signalov.
Če bi se avtonomna vozila ob vsaki najmanjši nevarnosti, da se zgodi nesreča, ustavila ali vozila zelo počasi, bi lahko to izkoristili objestni otroci, saj bi jih za zabavo ustavljali. Pešci pa bi, tudi če bi imeli rdečo luč, prečkali križišče. Dariu Gavrila vidi rešitev v tem, da bi avtonomno vozilo s svojimi številnimi senzorji in kamerami kršitelje takoj ovadilo policiji.
Vizija iz leta 1960
V utopičnem Sončnem mestu, kot ga leta 1960 opisuje Nikolaj Nosov, avtonomna vozila vozijo le po mestih: »Iz mesta vozilo ne more peljati, ker bi za to potrebovalo neznansko zapleteno spominsko napravo. Lahko pa sedete za volan in sami vozite. Kakor hitro ga vzamete v roke, se spominska naprava izključi in avto deluje kot vsak drug.« Sicer v Sončnem mestu avtonomno vozilo deluje tudi po načelu ultrazvočnih signalov, ki prihajajo z vseh strani avtomobila: »Kakor hitro se pojavi spredaj ovira, se ultrazvočni signali spredaj odbijejo, tako da se vračajo in jih lovi odprtina v vozilu. Ultrazvok se v avtu spreminja v elektriko, ki vključi zavoro ali obračanje volana. Če je zapreka velika, se avto takoj ustavi. Če pa je majhna, se ji umakne.«
Po Gavrilovem mnenju se bo lahko nekdo – tako kot se je Neznalček v Sončnem mestu – vozil z avtonomnim avtomobilom po mestu, ki nima tako širokih in ravnih ulic kot Phoenix, šele po letu 2030. Toliko časa bo trajalo, da bodo odpravljeni vsi problemi, povezani predvsem s pešci in kolesarji.
Podobno kot pri viziji Nikolaja Nosova bo vse te težave mogoče rešiti z neke vrste spominom, to je z bazo podatkov o vseh cestah in križiščih. Tako bo pametni avto vedel, kje vozijo kolesarji in kje v mestu je treba pričakovati, da pešci tvegano prečkajo cesto. Avtonomna vozila naj bi se vse to učila drugo od drugega.
