Predstava, v kateri tudi ljudje z vrstami težav v svojem razvoju lahko pokažejo svoje znanje, veselje in talente, dokazuje, da je čisto vsak človek pomemben člen naše družbe in da drug brez drugega ne moremo obstajati. Med predstavo lahko spoznamo, koliko neprecenljivih talentov in zmožnosti je v vsakem posamezniku, bodisi tistem z duševnimi motnjami bodisi z motnjami v razvoju, downovim sindromom, in kako njihova pozitivna energija napolni čudoviti prostor mladinskega gledališča.

Predstava je zahtevna, a to je čar vsakega gledališča in to je spodbuda za te srčne igralce s posebnimi potrebami in seveda tudi preostale igralce, ki jih z vso predanostjo in čutnostjo vodijo skozi verze Gregorja Strniše, prek plesa in petja do ljubezni in nazaj. Ob koncu se nam igralci predstavijo, neposredno, iskreno, z žarom v očeh, energijo, ki jim daje moč in zadovoljstvo, da so sprejeti, da so del družbe, da živijo z nami. To je prava inkluzija.

Ogled predstave toplo priporočam tudi osnovnim šolam, ustanovam, kjer je začetek vsega in začetek inkluzije, kjer naj bi se odpravljali stereotipi o drugačnosti ter naj bi se odpirala široka obzorja občutenja sočloveških stisk in težav.

Naj kot inkluzivni pedagog končam z zahvalo režiserju Matjažu Pograjcu za to inkluzivno predstavo, vsem varovancem CUDV Dolfke Boštjančič, ker so me naučili veliko novega o svojih poteh življenja, ter zaposlenim v CUDV za ves njihov vloženi trud in motivacijo, ki jim je s pozitivnim odnosom do sveta nikoli ne zmanjka. In mladinskemu gledališču, ki se zaveda prihodnosti inkluzivne družbe.

Jurij Marussig, mag. prof. inkluzivne pedagogike