Skoraj pol stoletja po majhnem koraku za človeka, a velikem skoku za človeštvo je ameriški predsednik Donald Trump napovedal vrnitev Američanov na Luno. Tokrat tam »ne bomo samo zapičili zastave in v pesku pustili stopinj, ampak bomo postavili temelje za (človeško) odpravo na Mars,« je dejal Trump ob podpisu direktive o vesoljski politiki. Ta ameriški vesoljski agenciji Nasa nalaga pripravo načrtov, ki bodo po besedah predsednika zagotovili, da ZDA spet postanejo vodilna sila v astronavtiki in navdih za ves svet.
Za sodelovanje z zasebnimi podjetji
S to odločitvijo, ki jo je oktobra priporočil Nacionalni svet za vesolje, Trump končuje program Nase, sprejet pod Obamovo administracijo. Ta ni predvidela človeškega pristanka na Luni, ampak na asteroidu, ter polete drugam v globlje vesolje brez jasno določenega cilja. Trump pa se s svojo direktivo znova približuje programu Sozvezdje, ki ga je sprejela administracija predsednika Georgea Busha mlajšega. Ta je predvidel pristanek človeka na Luni do leta 2020 in polet proti Marsu v tridesetih letih tega stoletja, kar je pozneje Obama razveljavil.
Trump ob predstavitvi direktive ni razkril časovnega načrta za vnovični pristanek Američanov na Luni, kjer so bili kot edini doslej nazadnje pred natančno 45 leti. Prav tako ni predstavil finančnih podrobnosti. Največje težave vesoljskih vizij prejšnjih ameriških predsednikov so bile tehnološke zmogljivosti in denar. O zadnjem je Trump v direktivi nakazal, da računa na sodelovanje Nase z zasebnim sektorjem in z mednarodnimi partnerji. Zasebna podjetja so sicer že nekaj časa globoko vpeta v vesoljske programe, denimo v prevoz tovora na Mednarodno vesoljsko postajo pa tudi v razvoj človeških poletov v vesolje.
Kitajska se vzpenja tudi v vesolju
Človeški poleti v vesolje so omejeni na nizko zemeljsko orbito vse od leta 1972, ko so bili Američani zadnjič na Luni in potem upokojili program Apollo ter ga zamenjali za Space Shuttle. Ti so leteli le do Mednarodne vesoljske postaje, podobno kot ruski Sojuzi. Najdlje, kar je človek odtlej poletel, je bilo med popravilom teleskopa Hubble leta 1997, in sicer 620 kilometrov. Luna pa je od Zemlje povprečno oddaljena 384.000 kilometrov, kar pomeni, da bo to zahtevalo velik preobrat ob upoštevanju trenutne tehnologije. ZDA denimo od upokojitve Shuttlov sploh ne morejo poslati človeka v vesolje in so za prevoz astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo tako kot vsi drugi odvisne od Rusije.
ZDA pa niso edine, ki razmišljajo o drznih ciljih. Kitajska je letos sporočila, da začenja uvodne priprave za razvoj programa pristanka človeka na Luni. Azijska velikanka je že postala vesoljska sila, v Pekingu so tudi pozdravili Trumpov vesoljski načrt ter se zavzeli za sodelovanje. To pa bi zahtevalo spremembo uradne ameriške politike, ki Nasi prepoveduje sodelovanje s Kitajci, uradno zaradi nacionalne varnosti, ker je tamkajšnji vesoljski program v rokah vojske.
