Marko Skočaj, vinogradnik in vinar: Vina morajo biti takšna, da človeka vrže s stola

V Brdih imamo zemljo – opoko, ki je zelo mineralna in je srce naših vin. Prav zato vidim edini smisel proizvodnje vin v tem, da so ta ekstremno suha, z enim gramom ostanka sladkorja. Šele takrat lahko pivci vina doživijo tisti občutek, ki nam ga ponudi naš terroir, naša opoka. Če imaš vina, ki vsebujejo več sladkorja, ta zabriše okus po dveh najpomembnejših komponentah našega vina – mineralnosti in taninih. Tako pri belih kot rdečih sortah. Popoln okus vina nastane v ustih takrat, ko je vino ekstremno suho.

Najboljšo pijačo na svetu je naredila narava. In to je voda. Človek je iz vode naredil zmazek. Dodal ji je pline, arome in sladkor. Predvsem sladkor, ki je prav v vsaki pijači. Ta industrija nas je speljala s poti in nam vsilila nepravi okus narave. Če je narava naredila najboljšo pijačo na svetu, ima vse rešitve. Le poslušati jo moraš in ji slediti. Ko spoznaš svoj teritorij in ko pobereš zrelo grozdje na dobri legi, ga lahko samo še pripelješ v kozarec. In dobiš ekstremno suho vino. Tisti, ki pijejo vina z vsebnostjo več sladkorja, imajo pokvarjen okus. Pravi poznavalci in pravi ljubitelji vin prisegajo na naravna vina, ki so pridelana na določenem teritoriju z veliko mineralnostjo.

Dokaza, da je najbolj suho peneče se vino na svetu, ni, ampak nikjer še nisem zasledil, da bi imeli kje manj ostanka sladkorja kot pri spiritu. Analiza je odprta in informacijo lahko dobi vsak. Ni pa bistvo, da je naše peneče se vino najbolj suho na svetu. Leta 2010 smo prišli s penino na trg predvsem zato, ker oba z ženo rada pijeva peneča se vina in nisva ljubitelja sladkih penin. Praktično vsi proizvajalci delajo penine z ekspedicijskim likerjem. Sladkor je zavladal tudi na svetovnem trgu penečih se vin. Natančno smo vedeli, kakšen mora biti rezultat, nismo pa vedeli, kam nas bo to pripeljalo. A dobili smo izvrstnega otroka, kot mu sam rečem. Popolnoma naravno penino, ki jo omogoča naš terroir.

Da. Francozi izdelujejo letniška peneča se vina vsakih nekaj let in so na njih zelo ponosni. Dosegajo bistveno višje cene, ker zelo veliko vlagajo v promocijo. To je njihova tradicija. Vsaka penina spirito ima na etiketi letnico trgatve grozdja, vsaka pa pride na trg po 40 mesecih od trgatve chardonnayja in modrega pinota.

Ne, saj jo proizvedemo v izredno majhnih količinah. Nekaj malega gre na Hrvaško, v Avstrijo in Italijo, preostalo se proda v Sloveniji. Ampak ne glede na veliko povpraševanje količine ne bomo bistveno povečevali. Naš fokus so še vedno vina. Spirito je bil velik izziv in vesel sem, da mi je uspelo. Še danes, ko je spirito na trgu že štiri leta, se mi zdi, da je prav poseben otrok.

Že moj oče in ded sta delala suha vina, le da niso bila tako ekstremno suha. Vsekakor pa z manj kot tremi grami sladkorja. Takrat ni bilo niti enološkega znanja niti takšne tehnologije, da bi lahko delali takšna vina kot zdaj. So si pa vsekakor prizadevali za to. Včasih jim je uspelo bolj, včasih manj. Največja sprememba je v tem, da se je nekoč na trti obralo tri ali štiri kilograme grozdja, zdaj se ga obere največ kilogram in pol. Je pa tako, da bolj ko razmišljaš o samih vinih, vedno bolj greš nazaj v zgodovino in ugotavljaš, da ni več česa izumljati. Treba je samo poiskati pravi trenutek, da pripelješ naravo oziroma svoj teritorij v kozarec vina. Če bomo v Brdih to počeli vsi, bomo hitro prišli na zemljevid »terroirskih vin«, kot so bordeaux, chablis, piemont… Prizadevati si moramo za kakovost, ne količino. Morda bi se morali bolj povezovati s slovenskimi vinarji z italijanske strani Brd in menim, da se nekoč tudi bomo. S tem bi oboji pridobili prepoznavnost.

Konec osemdesetih let smo imeli skupno polnilnico in naredili skupno vino brajda, ki je bilo na trgu dobra štiri leta. Toda vsak ima svoj priimek, ki ga želi tržiti, in najpomembneje, vsak odgovarja za kakovost svojega vina. Ampak kljub vsemu vsi delamo za naš skupni teritorij. V tem smislu se bomo povezovali. Kot je bilo v primeru Masterclass – Home of rebula v Vili Vipolže. Namesto da bi vsak posebej hodil po svetu na različne konce, nas je dvanajstih vinarjev iz Brd najpomembnejšim vinskim kritikom in novinarjem z vsega sveta predstavilo rebulo. Bilo je enkratno. O rebuli se je pisalo kot še nikdar, dobili pa smo tudi od 90 do 95 točk na ocenjevanjih v revijah Wine Spectator in Decanter. Že vrsto let sodelujemo skupaj tudi na vinskem sejmu Vinitaly v Italiji in na sejmu v Düsseldorfu. Razlog je preprost. Znižujemo stroške. Skupaj pa smo nedvomno močnejši.

Vsak poskuša prodati svoje vino, vsak ima svoje zveze, distributerje in stranke. Skupno lahko naredimo to, da kritike in novinarje pripeljemo sem, da še bolje spoznajo naša vina, in jim pokažemo, da imamo bistveno več kot samo rebulo. Cilj je, da vsakega od teh ljudi, s katerimi želiš poslovati, pripelješ na dom. Takrat mu lahko pokažeš več, ga osupneš in lahko postane tvoj glasnik v svetu. Ravno danes imamo sestanek za Masterclass – Home of rebula za prihodnje leto, da določimo smernice.

Seveda. Mi ne moremo novinarjem predstavljati chardonnayja, merlota in sauvigniona, ki so najbolj znana vina na svetu. Mi imamo rebulo, ki je tukaj doma in je naš »joker«. Naša vina ne smejo biti podobna italijanskim, bordojskim, kalifornijskim in španskim. Morajo biti takšna, da človeka, ki jih pokusi, vrže s stola.

Se. Ker imamo tudi izvrstne rdeče in bele zvrsti. In to se bo dogajalo vedno pogosteje. Svet nas že po malem pozna. Ker proizvajamo vina, ki imajo mineralen okus in pustijo naraven okus v ustih.