V preteklosti sem spoznal nekatere od zdravnikov, ki so bili homeopati že pred sedanjo spremembo zakonodaje. Priznam, sami prijetni in kultivirani ljudje. Zato jih v pisanju ne mislim prizadeti. Se pa z idejo o sprejemanju homeopatije med širše zdravništvo nisem nikoli strinjal, kar omenjeni kolegi homeopati dobro vedo.
Nisem edini, ki nasprotuje homeopatiji. Predlagam, da zainteresirani poiščejo članek na to temo, prosto dostopen na spletni strani revije ISIS, ki jo izdaja Zdravniška zbornica Slovenije. Članek z naslovom Zdravnik in homeopatija – da ali ne? je bil objavljen februarja 2015. Avtorji članka so bili vsi (!) člani razreda za medicinske vede SAZU: prof. dr. J. Sketelj, prof. dr. V. Dolenc, prof. dr. D. Ferluga, dr. J. Lamovec, prof. dr. B. Rozman, prof. dr. U. Skalerič, prof. dr. F. Strle in prof. dr. S. Svetina. Naj še omenim, da je eden izmed avtorjev članka trenutni predsednik zdravstvenega sveta pri Ministrstvu za zdravje RS. Ugledna imena.
Naj mi bo dovoljeno, da iz tega članka in nekaj drugih virov povzamem pomembne poudarke o homeopatiji.
Homeopati so številne organske in anorganske pripravke preučevali kar na sebi. Spremljali so simptome ob izpostavljenosti na primer kačjemu strupu ali pa kamilicam. Homeopatsko pravilo »enako z enakim« naj bi pomenilo, da s pripravkom, ki povzroči določene simptome, zdravimo znake bolezni, ki se kaže na enak način. Homeopati so kasneje – domnevno, da zaradi hudih učinkov nerazredčenih strupov – začeli svoje pripravke redčiti. Trdijo, da je homeopatski pripravek toliko učinkovitejši, kolikor bolj je razredčen. Voda ima po njihovem mnenju spomin. Homeopatov ne moti, da voda ohrani tudi spomin na vsa onesnaženja, ki so izvorno v vodi (ali drugem topilu) vselej prisotna. Voda ni nikoli čista H2O.
Homeopatija, katere začetek sega v leta okoli 1790, je nedvomno skupek nenavadnih, za naše čase absurdnih idej. Ki niso bile nikoli potrjene na ustrezen znanstveni način. Pri korektno narejenih raziskavah se je vselej izkazalo, da homeopatija ne presega učinkov placeba – lažnega zdravila. Pred uporabo homeopatije svarijo Svetovna zdravstvena organizacija, Ameriško zdravniško društvo, ameriška Food and Drug Administration, Britansko medicinsko združenje in mnogi drugi. Kamor žal ne spadata Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije. In zdaj še ministrstvo za zdravje.
Recimo, da se bo zdravnik odločil, da bo bolnike zdravil tudi s homeopatijo. Kako bo to izvedel? V času redne ambulantne aktivnosti? Saj so že zdaj preobremenjeni, homeopatski pregled pa traja, kolikor vem, vsaj pol ure. Torej zunaj delovnika, zasebno, za honorar. Kako pa bo zdravnik homeopatski pripravek ponudil? Kot zdravilo, ki sicer stane 50 ali več evrov, a deluje kot placebo? To bi bilo edino etično sprejemljivo, a seveda ekonomsko neučinkovito. Morda bo bolnike zavajal, da jim ponuja več kot placebo? To bi bilo etično povsem nespremenljivo. Kaj pa, če bo menil, da homeopatski pripravek v resnici deluje bolje od placeba? To pa bi bilo strokovno napačno. Drugih možnosti ponudbe ni. Ali naj bo homeopatija namenjena le neukim?
Mislim, da je treba nasprotovati širjenju homeopatije ven iz sedanjih okvirov nekaterih zanesenjakov, ki so privolili v izgubo zdravniške licence v zameno za možnost zdravljenja s homeopatijo. Na neki način so to spoštovanja vredni ljudje. Nikakor pa se homeopatija ne bi smela zažreti v naš javni zdravstveni sistem. Nekaterim homeopatom (ISIS, december 2017) kot zgled služi Velika Britanija, kjer je celo nekaj homeopatskih bolnišnic. Verjetno si nihče ne želi, da bi naša omejena zdravstvena sredstva odtekala v takšne neugodne smeri. S strani homeopatov je slišati, da je homeopatija sila razširjena po zahodni Evropi. In da je zato treba slediti zahodnoevropskim zgledom, »vrednotam«.
Morda pa bili državljani Slovenije ponosni, če temu ne bi sledili, če bi bili mi zgled Evropi. Ob svojem delu sem imel pogoste stike z evropskimi zdravniki. Na vprašanje, ki sem ga rad zastavil, kako dojemajo tolikšno razširjenost homeopatije pri njih, so vselej potrdili, da je to zelo narobe. Od prvega do zadnjega. Vendar da je ta situacija žal tako zasidrana, da se ne da nič več narediti. Kaj pa pri nas?
Dr. Stanislav Šuškovič, dr. med., Šenčur