Zgodovina človeštva je prepredena s protezami. Prva znana omemba je v indijski zbirki Rigveda iz okoli leta 1200 pred našim štetjem, kjer piše, da je bojevnica Višpala namesto izgubljene noge prejela jekleno. Prva potrjena uporaba proteze pa prihaja iz starega Egipta. Arheologi so namreč na mumiji iz okoli leta 950 do 710 pred našim štetjem našli umeten palec na nogi, narejen iz usnja in lesa. Znano je tudi, da so vitezi v srednjem veku uporabljali umetne roke oziroma dlani, s katerimi so držali ščite ali celo sulice in meče.
K uporabi protez oziroma podaljškov samih sebe smo ljudje nagnjeni že po naravi. Kot pravita nemška filozofa Hegel in Heidegger, se človek z rabo protez oziroma pripomočkov, kot je kladivo, s časom povsem spoji, dokler jih ne ponotranji in te postanejo praktično del ali vsaj podaljšek njegovega telesa oziroma volje. Zaradi zmožnosti spajanja naše volje z zunanjimi predmeti smo naposled sposobni tudi voziti avtomobile in se vživeti v vožnjo vozil, v katerih niti nismo, kot so brezpilotniki. Ta moč spajanja je celo tako mogočna, da se včasih, ko se zunanji predmeti premikajo po naših željah, pretentamo, da imamo na njih vpliv, čeprav tega v resnici nimamo. Iz tega občutka nemara izvirajo predstave o telekinezi in podobnih nadnaravnih močeh.
Od navadnih nadomestkov do nadgradnje
Ker je zmožnost spajanja z zunanjim predmetom močno povezana z njegovo sposobnostjo izvajanja naše volje, je za dobro protezo ključna njena funkcionalnost in predvsem raznolikost funkcij, ki jih zmore opraviti. Še nedavno so bile proteze kljub dolgi zgodovini inovacij na tem področju relativno omejene. S prihodom sodobne robotike, pa postajajo vse bolj vsestranske in nekatere že odlično oponašajo delovanje človeških udov. V nekaterih rečeh jih tudi že prekašajo. Prav zaradi tega tudi že prehajamo v obdobje, ko proteze ne bodo več namenjene zgolj nadomeščanju izgubljenih udov, temveč bodo namenjene nadgradnji naših zmožnosti, da se bo naša volja še bolje izrazila v zunanjem svetu.
Eden od zagovornikov tega je ustanovitelj italijanskega zagonskega podjetja Youbionic Federico Ciccarese. Razvil je s 3D-tiskalnikom natisnjeno robotsko roko z dvema dlanema, ki jo uporabnik lahko nadzira s krčenjem določenih mišic. Robotske dlani na napravi lahko izvedejo več gibov, od stiska pesti do prijema predmeta samo s palcem in kazalcem. Ker so gibi ene in druge dlani vezani na ločene skupine mišic, je mogoče premikati samo eno dlan, medtem ko druga miruje. Ciccarese želi z napravo narediti prvi korak v smeri popolne spojitve ljudi in strojev. Čeprav bi se nekateri že veselili, da je končno napočil čas, ko lahko pozabimo na izraz »ne vidiš, da imam zgolj dve roki«, je treba opozoriti, da so Youbionicove štiri dlani za zdaj še vedno bolj leve. Za povrh so pripete na podlahti uporabnika. Posledično lahko ta z njimi drži več kot z dvema dlanema, je pa teža tega, kar drži, še vedno omejena na moč njegovih rok. Ker je treba všteti še težo robotskih dlani, bo torej uporabnik z njimi (za zdaj) hkrati lahko držal več predmetov, a manj težke kot brez proteze.
