Prazni domovi vzhodno nemške vasice Alwine in njeni ostareli prebivalci odražajo širšo usodo nekdanjega komunističnega vzhodno-nemškega zalednja, ki je ta del Nemčije doletela, potem ko se je država pred 27 leti pripojila k zahodni Nemčiji.
Leta 2000 prodana za eno marko
Anonimni kupec, ki je na dražbi sodeloval po telefonu, je skupnost dobil po precej ugodni ceni, saj je bila sklicna cena 125.000 evrov.
Leta 2000 je bil zaselek prodan zasebnemu investitorju za simbolično ceno – eno samo marko. Toda brata, ki sta bila prvotna kupca hiš, hlevov in garaž, nista uspela ustaviti njihovega žalostnega propadanja.
V tej majhni vasici, ki se nahaja v ruralni Brandenburški državi 120 kilometrov vzhodno od Berlina, v nekaj hišah živi zgolj okoli 20 večinoma upokojenih ljudi.
Vasice se zdrži malce zloglasen sloves, saj je med drugi svetovno vojno bil v okolici vasi Alwine kamp, v katerem se je usposabljala Hitlerjeva mladina, nedaleč stran pa se je nahajal zapor za vojne ujetnike. Po vzpostavitvi železne zavese pa je zaselek postal del nemškega komunističnega vzhoda.
S trebuhom za kruhom
Do združitve Nemčije leta 1990 so vse nepremičnine v vasi Alwineu, ki je nekoč štela 50 prebivalcev, bile v lasti bližnje tovarne premoga, ki je najstarejša v Evropi. Tovarno so leta 1991 zaprli in veliko ljudi je vas zapustilo, potem ko ni bilo več dela.
Alwine pa ni edina takšna skupnost v vzhodni Nemčiji, ki še vedno zaostaja za zahodom tako po blaginji, plačah kot službah. Med letoma 1990 in 2015 se je prebivalstvo vzhodne regije zmanjšalo za približno 15 odstotkov, glede na letošnje poročilo vlade. Kot je pred prodajo povedal Hildegard Schroeteler-von Brandt, profesor arhitekture in urbanih študij na Univerzi Siegen, se je veliko ljudi iz svojih rodnih krajev odselilo, ker so šli s trebuhom za kruhom.
