Praprotnik dodaja, da je pravosodje krivo, ker so bila po letu 1991 izropana cvetoča podjetja, delavce pa so kot tehnološki višek prenesli na zavod, kar se je zgodilo tudi njemu. Odgovornost za opisane razmere v sodstvu pripiše aktualnemu ministru za pravosodje Goranu Klemenčiču, ki da je spregledal tranzicijski gospodarski kriminal. Po mojem mnenju pa Klemenčič ni prava tarča.

Proces lastninjenja družbenega kapitala se je uradno odvijal v obdobju od leta 1990 do 1998. V tem obdobju je Klemenčič še vedno drgnil študentske klopi. Diplomiral je leta 1976 in magistriral leta 1997. Leta 1998, ko je bilo lastninjenje že zaključeno, se je kot državni sekretar zaposlil na ministrstvu za notranje zadeve.

Brez dvoma velja, da odgovornost za stanje v pravosodju lahko pripišemo tudi vsem dvanajstim ministrom, ki so po osamosvojitvi Slovenije pred Klemenčičem opravljali funkcijo ministra za pravosodje. Predvsem pa ministrom Pirnatu, Kozincu, Zupančičevi in Marušiču, ki so ministrovali v času tranzicije do leta 2000.

Zanesljivo je na delovanje pravosodja odločilno vplivalo vodstvo vodilne politične stranke. To je bila stranka LDS, ki je kar celo desetletje krojila usodo Slovenije in njenih državljanov. Pa tudi Demos je v svojem dveletnem vladanju (1990–1992) že odškrnil vrata, ki so vodila do razgradnje družbenega premoženja.

Resnica je, da sodstvo ni tisti grešni kozel, ki bi mu lahko pripisali največ odgovornosti za plenjenje premoženja v procesu lastninjenja in privatizacije. Takšna vloga pripada LDS kot vodilni politični stranki, ki je celo desetletje obvladovala izvršno in zakonodajno vejo oblasti. Sodstvo kot tretja veja oblasti je bilo potisnjeno na obrobje. To se je zgodilo tudi, ker je bila (in je še vedno) izvolitev sodnikov s trajnim mandatom v rokah zakonodajne veje oblasti. Takšna ureditev zanesljivo močno omejuje samostojnost in neodvisnost sodstva.

Danes vemo, da je vladajoča politika, ki je bila v rokah LDS, na začetku devetdesetih let vzpostavila prikrit, vendar skoraj popoln sistem plenjenja družbenega premoženja. Primerjava procesa tranzicije lastninskih razmerij z razpadajočim sistemom vodenja bolnišnic ni mogoča. Sodstvu lahko upravičeno očitamo neučinkovitost delovanja, ne moremo pa mu naprtiti (vse) odgovornosti za nenadzorovano plenjenje družbenega premoženja.

Na obseg revidiranja, ki je zajel večino takratnih podjetij, pa tudi na strokovnost opravljenih revizij lastninskega preoblikovanja ni pripomb. Učinek pa je bil skromen. Zataknilo se je v postopkih pred sodišči. Ti so kljub zakonski določbi o hitrih postopkih trajali neskončno dolgo. Tudi odločitve sodišč se praviloma niso glasile v korist družbenega kapitala. V takšnih okoliščinah se je »izkazala« zakonska ureditev, da so lahko plenilci vse do pravnomočne odločitve sodišč brez omejitev imeli na voljo oplenjeno družbeno premoženje. Ko je plenilcem grozila nevarnost, je premoženje izginilo neznano kam.

Praprotnik omenja tudi Boruta Pahorja, ki bi o tranziciji Klemenčiču lahko razkril kako malenkost. Za razliko od Klemenčiča Pahor v slovenski politiki »kroži« že vse od leta 1990. Dve leti je neuspešno vodil tudi vlado. Pahor javnosti ni nikoli razkril svojih pogledov do procesa plenjenja družbenega premoženja. Verjetno tega, kot pravi sam, ni storil, ne zato, ker ni pogumen, temveč zato, ker ni neumen. Upam, da spoštovani Praprotnik razume, da Pahor o plenjenju družbenega premoženja Klemenčiču ne more povedati nič koristnega.

Janez Krnc, Litija