Berem in poslušam: osamosvojili smo se zato, da bi končno zavrgli socializem in šli v kapitalizem. A res? Namesto da bi ugotovili, kaj je dobro in vredno ohraniti, kaj popraviti in kaj spremeniti. Bi tako enoglasno podprli plebiscit, če bi vedeli, kaj nas čaka? Naj naštejem samo nekaj od tega: izbris sodržavljanov, razprodaja skupnega premoženja, vračanje premoženja v naravi, tudi pokljuških gozdov, ki so bili že zdavnaj plačani, kopičenje premoženja v rokah posameznikov in revščina mnogih, zamenjava odvisnosti od Beograda za še večjo od Bruslja itd.

Zdi se mi, da so zagovorniki neoliberalizma že od vsega začetka v privilegiranem položaju. Če malo karikiram: rodijo se dobro telesno opremljeni, z višjim IQ, živijo v okolju, ki daje signale, da je svet v glavnem ustvarjen za zadovoljevanje njihovih potreb, zagrizeno tekmovalni gredo preko trupel, dokopljejo se do izobrazbe in pomembnih položajev ter od tam poskušajo spreminjati realnost po svoji predstavi. Kar poglejte tako usmerjene ekonomiste, politike in pravnike, celo ustavne, kako vehementno, tudi agresivno, zagovarjajo svoje trditve, ki so »edino pravilne«. Sogovornike gledajo zviška, jih ne poslušajo in s sto decibeli trobijo svoje. Solidarnost zanje sploh ne obstaja, ker je pač »vsak človek svoje sreče kovač«. Gotovo pa bi obrnili ploščo, če bi postali invalidi, izgubili položaj, obubožali, zboleli itd. Solidarnost, socialna država na eni strani in neoliberalizem na drugi res ne gredo skupaj, ali bolj učeno, niso kompatibilni.

Človekove pravice pa ne pomenijo samo monopola posameznikov, ampak dostojno življenje vseh državljanov. Svoboda govora ni samo anonimno kritiziranje in blatenje ali celo podpihovanje sovraštva. Zato bi bilo dobro skupaj ugotoviti, kje smo, kam gremo in ali si to res želimo.

Vsak ima pravico, da gleda po svoje na svet, pravico do religiozne, politične, ideološke in še kakšne usmerjenosti. Obstajajo pa poklici in položaji v družbi (na primer psihoterapevt, ustavni sodnik), kjer je zelo pomembno, da strokovnjak dobro pozna samega sebe, da prepozna svoja subjektivna prepričanja, poglede, stališča in ocene. Mora se jih naučiti kontrolirati, da lahko dela in se odloča strokovno, čim bolj objektivno.

Pa je dopustno podvomiti o razsodbah US, posebno če nisi pravnik? Lahko vnašaš tudi svoje želje, pričakovanja in svojo subjektivnost? Seveda, vprašanja pa jim gotovo lahko postavimo:

– Ste se pri razsodbi glede financiranja programov zasebnih šol s tesno večino (5:4) res odločali samo po strokovnih kriterijih? Koliko so na vas vplivale druge usmeritve?

– Ste upoštevali zapisano v ustavi, da je Slovenija socialna država, ali ste to s svojo razsodbo malo zaobšli?

– Se lahko strinjate, da bi poslanci z bolj jasno formulacijo 57. člena, ki bi razmejila javno in zasebno šolstvo, pripomogli k nedvoumnemu razumevanju tega člena kljub različni sestavi ustavnih sodnikov?

Osnovo za ta vprašanja sem našla v naslednjih pomislekih.

Socialna država varuje enakost in javno dobro. Solidarnost in skrb za vsakega državljana je pred materialnimi koristmi. Če US postavi v ospredje posameznega otroka (njegove starše), ki lahko izbira, in če mu je država izbor dolžna plačati, ali ni to neoliberalna logika? Eni imajo to možnost, drugi pa ne. Ali to pomeni enakost?

Več bo takšnih sposobnežev, ki bodo našli način, da bodo uveljavili svoje koristi, več bo zasebnih šol. Počasi lahko pride do razgradnje javne mreže in do elitizma. Vsako privatiziranje je slabo zaradi ločevanja otrok. Za njihov razvoj in socializacijo bi bilo bolje, da bi mladost preživeli skupaj, ne glede na socialne, verske oziroma narodne razlike.

Staršem, ki se pridušajo, da tudi oni plačujejo davke in imajo zato pravico do brezplačnega šolanja v zasebnih šolah, in vsem, ki jih v tem podpirajo, pa odgovarjam: saj imate možnost brezplačnega šolanja v državni šoli. Če vam to ni všeč, vaši otroci itak ne izbirajo, pa svoj posebni izbor plačajte. Ni res, da s svojimi davki pokrijete stroške programov in plač učiteljev v svojih zasebnih šolah. Plačujejo vam jih tudi starši otrok v državnih. Pričakujete od njih solidarnost? Ali ni bolje, da smo solidarni do otrok, ki si ne morejo privoščiti zvezkov, učbenikov, šole v naravi, izletov itd. Tudi državna šola sploh ni brezplačna.

Poslanci so se ustrašili in ne bodo spreminjali ustave. Škoda. Zakon, ki sta ga ob obstrukciji NSi in SDS podprli DeSUS in SMC, gotovo ne bo izpolnil določbe US, čeprav bi Slovenija namenila zasebnemu šolstvu veliko več kot večina evropskih držav. Tako vsi skupaj puščajo vtis, da samo nabirajo politične točke za parlamentarne volitve.

Polona Jamnik, Bled