»Žal je res – in grozno je, da je res,« nam je novico o smrti prvaka ljubljanske Drame in enega izmed nosilcev tamkajšnjega repertoarja potrdil ravnatelj tega gledališča Igor Samobor. »Tako sem šokiran, žalosten in obupan, da ne vem, kaj naj sploh rečem. Ni odšel le eden najboljših prijateljev in gledaliških kolegov, odšel je eden največjih slovenskih igralcev vseh časov. Vsaj v tem trenutku si ne znam niti predstavljati, kako bomo brez njega izpeljali preostanek sezone, saj je toliko vsega slonelo na njem – vendar pa je to v tem hipu še najmanj pomembno.«
Umetnik izjemne širine
Jernej Šugman je bil igralec, kakršnega bi si verjetno želela vsaka gledališka hiša na svetu. Mojster svoje umetnosti, ki je v istem trenutku, ko je stopil na oder, pritegnil pozornost vsakogar v dvorani. Kajti takrat se je zazdelo, kot da se je zrak nenadoma zgostil okoli njegove figure, odrske deske pa zaječale v pričakovanju interpreta, ki je v sleherno od svojih mnogih vlog vtisnil nezgrešljiv pečat. Bil je Hamlet. Sizif. Baal. Othello. Agamemnon – celo dvakrat. Ojdip. Tit Andronik. Kralj Lear. In tudi že omenjeni Ata Ubu. Dolga vrsta brezčasnih likov, ki jih je v preteklega četrt stoletja odigral na odru ljubljanske Drame, se bere skoraj kot seznam največjih vlog iz zgodovine celotne svetovne dramatike, od Sofoklesa prek Shakespeara in Moliera do Brechta in Becketta. Zanje je prejel vrsto nagrad, med njimi množico Borštnikovih nagrad za igro in nagrado Prešernovega sklada, a vendar se je zdelo, kot da njegov igralski zenit šele prihaja.
Enako opazno je nastopil v vrsti slovenskih filmov, kot so bili denimo Zvenenje v glavi, Kratki stiki in Nočno življenje, splošni javnosti pa je bil znan zlasti po nastopih v humorističnih televizijskih nanizankah, kot so bile Teater Paradižnik, Naša mala klinika in Vrtičkarji. Prav to, da je ob omembi Šugmanovega imena marsikomu še vedno nemudoma prišel na misel prav neponovljivi vratar Veso iz Teatra Paradižnik, nemara še najbolje priča o širini njegove igralske umetnosti. Predvsem pa se je vseh teh vlog loteval enako resno. »Nobena dramska predloga ali filmski scenarij, naj gre za najbolj prismojeno komedijo ali pa za vzvišeno tragedijo, ni sam po sebi plehek ali poln. kajti samo od našega truda, od našega odnosa je odvisno, ali bo neka vloga oziroma produkcija banalna ali ne,« je pred slabim letom pojasnil v pogovoru za naš časopis. »Globoke misli, ki so slabo narejene, so nekaj najhujšega, če pa ti uspe nekaj preprostega odigrati vrhunsko, lahko nastane mojstrovina.«
Več kot le mojster poklica
Sicer pa, koliko je igralcev, ki so s svojo potopitvijo v vlogo tako prevzeli režiserja, da je pozabil na predstavo, ki jo režira – kot se je to zgodilo legendarnemu Miletu Korunu med pripravo uprizoritve Kralj Lear z Jernejem Šugmanom v naslovni vlogi? Nazadnje je na povsem svež način oblikoval vlogo župnika v Cankarjevih Hlapcih. In prav v preteklih dneh je začel študij vloge Zlodeja za veliko koprodukcijo (ravno tako Cankarjevega) Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Kdo ga bo v tej vlogi nadomestil, še ni jasno, jasno pa je, da je skupaj z njim umrla vrsta izjemnih predstav, nemara se je končalo tudi neko prav posebno poglavje slovenskega gledališča. »Naš teater izgublja najbolj srčne ljudi,« je Šugmanovo prezgodnjo smrt komentirala kolegica. In to vsekakor drži: ni bil le izjemen igralec, ob pretanjenem, zadržanem humorju je premogel tudi neko posebno človeško občutljivost, zaradi katere je bil za tiste, s katerimi je delal, veliko več kot zgolj mojster svojega poklica.
Sin igralcev Zlatka Šugmana in Maje Šugman, sicer pa oče dveh otrok, je igralski umetnosti, predvsem pa gledališkemu odru, posvetil vse življenje. »Zelo rad gledam predstave, skoraj še raje, kot igram,« je priznal. »In večkrat sem že premišljeval: mar ni večer, ki ga preživiš v gledališču, nekaj resnično krasnega? Saj vem, da nisem ravno objektiven, toda takšnih občutkov, kot mi jih lahko pričara ogled neke uprizoritve, mi ne more ponuditi nobena televizijska oddaja, niti film ne, čeprav imam filme neizmerno rad. Moč živega človeka, ki prav v tem trenutku stoji na odru, ker ti hoče nekaj dati – to je nekaj neverjetnega. In tam ni le en človek, cela množica jih je, tudi tehniki in drugi sodelavci za odrom. Vsi ti poženejo to ogromno mašinerijo za nekoga, ki si želi biti ravno tam in nikjer drugje, da bi z vsem svojim bitjem užil vzporedni svet, ki ga bodo ustvarili zanj.« Res težko si je predstavljati, da Jerneja Šugmana med njimi ne bo več.
