Prejšnji teden je iraška vojska z zmago nad skupino pripadnikov IS končno vzpostavila nadzor nad celotno, 435 kilometrov dolgo mejo s Sirijo. Iraški premier Haider Al Abadi je zato nedeljo razglasil za praznik in organiziral parado. »Osvoboditev Iraka« so pozdravili zlasti v Washingtonu, potem ko so k njej veliko prispevale tudi ameriške zračne sile.
IS je v letih 2014–2015 ogrožala obstoj iraške države, saj se je polastila tretjine njenega ozemlja (in dve tretjini Sirije). Zdaj naj bi po trditvah vlade ostala brez svojega ozemlja v Iraku, čeprav to najbrž ne drži za vse puščavsko območje ob meji s Sirijo. IS naj bi ohranila tudi nekaj malega ozemlja v Siriji.
IS brez ozemlja, a z orožjem
Za agencijo France-Presse je sicer strokovnjak za islamistični terorizem Hicham Al Hachemi dejal: »Tudi če IS ne obvladuje več niti kvadratnega centimetra iraškega ozemlja, ima v tej državi skrivališča in skladišča orožja.« Še v soboto se je v bližini Kirkuka, kjer je veliko naftnih polj, razstrelilo pet kamikaz, ki so jih oblegale vladne sile (iz milijonskega Kirkuka so se sicer oktobra Kurdi umaknili pred iraškimi silami). Vsekakor se bodo teroristični in gverilski napadi IS v Iraku nadaljevali. IS pa je vse bolj aktivna v Afganistanu, kamor naj bi iz Sirije in Iraka odšlo več sto tujih pripadnikov IS.
Iraška zmaga nad IS, kolikor o njej lahko govorimo, bi bila toliko pomembnejša, ker je jedro te teroristične organizacije nastalo prav v Iraku. IS se je leta 2013, ko je prišlo do ločitve od Al Kaide, najprej okrepila v Siriji, a teroristično organizacijo so ustanovili predvsem nekdanji oficirji tajnih služb Sadama Huseina, ki so po ameriški okupaciji leta 2003 in odstranitvi vpliva diktatorjeve stranke Baas ostali brez službe in visokih položajev, kot suniti pa so se čutili zatirane. Bolj ali manj zavestno so zlorabili islam za učinkovit odpor proti Zahodu in šiitski prevladi. V Iraku jim je pozneje šla na roke vlada v Bagdadu, saj je, sestavljena večinoma iz šiitov, zapostavljala manjšino sunitov. Podobno je IS v Siriji ustrezal režim Bašarja Al Asada, ki je zatiral sunite, ki pa so v Siriji v večini.
Tako zdaj za premierja Al Abadija, ki je šiitski Arabec, ni glavno vprašanje toliko korupcija, kot trdi sam, ampak bolj vprašanje, ali mu bo uspelo sunitsko manjšino integrirati v današnji Irak. Predvsem je očitno, da se mu ne mudi z obnovo sunitskih mest, kot sta Faludža ali zahodni, sunitski del Mosula. Denar raje daje za jug Iraka, kjer so njegovi volilci, šiiti, saj bodo aprila parlamentarne volitve. Jastrebi med šiiti pa menijo, da naj bodo ruševine Mosula opozorilo za sunite, pa tudi za Kurde.
Kako premostiti sektaštvo
Tako ni presenetljivo, da je številnim sunitom žal za IS. Mnogi tudi vidijo v Abadijevi politiki uresničevanje načrta, s katerim naj bi jih šiiti uničili. Kot prejšnje iraške vlade tudi sedanja potiska sunite v naročje IS. Abadi bi zato moral sunitom dati več denarja za obnovo in jim zagotoviti določeno avtonomijo. Šiitske milice, ki so pogosto nasilne do sunitov, bi moral vključiti v iraško vojsko. Obnova Mosula pa bi tudi Kurdom, ki so v tem velemestu pomembna manjšina, pokazala, da lahko, če ostanejo v Iraku, več dobijo, kot izgubijo. Navsezadnje bi lahko mir, ki bi bil pravičen do iraških sunitov, postal zgled za Sirijo, kjer so bila v državljanski vojni uničena skoraj samo sunitska mesta.