Umetnica Moran Victoria Sabbag, ki je v rezidenco v Muzej in galerije mesta Ljubljana (MGML) prišla prek centra za digitalno umetnost Holon v Izraelu, je ob zaključku svojega gostovanja ponudila zanimiv zvočno-vizualni projekt Adagio for Space. »Adagio je glasbeni izraz za umirjeno igranje in s tem, ko smo stavbo galerije Tobačna 'oblekli' v belo, termoskrčljivo folijo, sem hotela poudariti dimenzijo upočasnjenosti; bela barva umirja um. Hkrati sem želela nakazati na utesnjenost, kletko, ki jo na področju klasične glasbe predstavlja oder. Hotela sem razbiti tradicionalno postavitev poslušalcev in orkestra,« je povedala umetnica.
Galerija je postala zvočnik
Galerija je tako znotraj kot zunaj postala velikanski zvočnik, saj je bila čez fasado in odprta okna napeta membrana občutljiva tudi za zvočno valovanje. Začelo se je na prostem: v oknih smo opazovali presevajoče silhuete glasbenikov iz Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, oni pa so igrali Adagio for Strings Samuela Barberja (ki je umetnici služil za navdih), ter Mozartov Divertimento v D duru.
Z vstopom v galerijo je doživljajska izkušnja postala še bolj intenzivna. Nekonvencionalno postavljen orkester je igral odlomke iz Istrske suite Alda Kumarja, Večerno serenado Nine Šenk, Bachov Air, Nad mestom se dani Jožeta Privška ter In C Terryja Rileyja, poslušalci pa smo lahko sami izbirali položaje poslušanja, premikali stole, se presedali ali zgolj stali, kukali glasbenikom v note, fotografirali, snemali in preizkušali meje intimnega vseh navzočih.
»Iz klasičnega artefakta, kot ga poznamo od rojstva orkestra, je nastal spoj glasbenikov in poslušalcev, zaznavanje zvoka se je iz dojemanja zvočne celote spremenilo v zaznavanje izpostavljenih zvočnih linij posameznih inštrumentov. Poslušalec je namesto v koncertno dvorano dobesedno stopil v orkester,« je povzel umetniški vodja orkestra violončelist Klemen Hvala. Takšne izkušnje lahko koristijo tudi glasbenikom pri privabljanju novega občinstva.
Nadzor nad projekti
»Zanima me, kar je običajno nevidno, v tem potem iščem globlji pomen,« je povedala Sabbagova. »Hotela sem, da dihamo z zgodbami glasbenikov, skladateljev, da klasično glasbo doživimo drugače kot v koncertni dvorani.« Upala je sicer, da bo to nenavadno izkušnjo doživelo čim več obiskovalcev klasičnih koncertov, a teh skorajda ni bilo.
Tudi sama je klasično izobražena violinistka, toda v orkestru ne bi igrala; prepričana je, da si kot del orkestra na neki način distanciran od angažirane umetnosti: »Seveda z igranjem v orkestru ustvarjaš tudi neko svojo umetnost, podajaš svoje sporočilo, vendar se to dogaja v imenu nekoga drugega – skladatelja, dirigenta. Najraje sama v celoti ustvarim projekt, edinstveno, z veliko improvizacije.«
Sabbagova še pravi, da si je med bivanjem v Sloveniji prevetrila možgane, kot si jih vedno v tujih krajih: tu je spoznavala umetniško sceno, obiskala muzeje in galerije, všeč ji je majhnost in obvladljivost mesta, predvsem jo je navdušila arhitektura. Kar zadeva sam potek dela, pa v primerjavi s svojo domovino ugotavlja, da pri nas vse poteka počasneje: veliko je agentov, kustosov v vlogah posrednikov, veliko dovoljenj je bilo treba pridobiti. »V Tel Avivu imamo umetniki bolj proste roke, več odločitev lahko sprejmemo sami.« Zdaj bo Adagio for Space ponovila še doma, najprej bo treba poiskati stavbo, podobno galeriji Tobačna. Posnetke z obeh performansov bo nato predelala v umetniški video in ob tej priložnosti Slovenijo še enkrat obiskala.