V Sloveniji se morajo resno lotevati tega problema vsi sindikati in ne samo predstavniki prekarnih delavcev. Od države morajo zahtevati ukrepe, ki bodo državi dopuščali vsaj parcialno (monetarno) suverenost. V mislih se ima vzporedno valuto, ki bi zapolnila vrzel manjkajočega denarja v obtoku. S tem bi sprožila dodatno redno zaposlitev ustrezno plačanih prekarnih delavcev pri prepotrebnih investicijah in drugih projektih. Istočasno pa bi morali povečevati plače redno zaposlenih glede na produktivnost in inflacijo. Zavedati se moramo, da je v evroobmočju možno uveljaviti konkurenčnost na trgu samo z zniževanjem plač oziroma s podplačanim delom (»interno razvrednotenje valute«).
Sindikati morajo složno zahtevati od države brezpogojno izključitev prekarnega dela iz delovne zakonodaje. Ne sme se zanemariti dejstva, da je prekarnemu delu botrovala država oziroma vse njene dosedanje vlade. Delovna zakonodaja brez prekarnega dela bo šele osnova, da se iz naše družbe izkorenini nedopustno izkoriščanje delavcev, ki edini prispevajo k ustvarjanju bogastva. Prekarno in nizko plačano delo ima še hujše posledice, rahlja družbene vezi in preprečuje stabilnost v vsakdanjem življenju ljudi in družin.
Glede na omenjeno je zaposlovanje delavcev IPS v Luki Koper zunaj konteksta oziroma zunaj prostora in časa. Sicer je edino pravilno, da sindikati zahtevajo ureditev tega vprašanja. Manjka jim širina, to je zahteva, da se prekarno delo ukinja na državni ravni. Ni pa razumljiva zahteva državnih inštitucij, da Luka Koper sama urejuje zaposlovanje prekarnih delavcev. Zato se postavlja vprašanje, čigavim interesom sledijo te državne inštitucije. Delavskim prav gotovo ne in tudi ne interesom dobičkonosne Luke Koper. Morda jih motijo ravno dobri rezultati? Slabi rezultati Luke Koper bi jim morebiti lažje omogočali pridobiti »strateškega partnerja« oziroma jo prodati po kosih ali v celoti.
Črt Tavš, Koper