Zavezniki, ki so imeli s Trstom očitno drugačne načrte, tega pristaniškega mesta niso nameravali kar tako prepustiti Jugoslaviji, temveč so se izgovorili na demokratičen način odločanja ter ustanovili začasni coni A in B, o usodi katerih bi med drugim odločal tudi čas. Slovenci v Benečiji in Julijski krajini so sprva verjeli vsem silam zmagovalcev, zlasti ker so eni in drugi na prvo mesto odločanja postavljali pravičnost in voljo ljudstva. Toda nekateri dogodki, kot so bili izpustitev medvojnega nacističnega tržaškega župana Pagninija, oviranje delovanja slovenskih kulturnih društev ter zaposlovanje učiteljev, ki med vojno niso bili na strani zmagovalcev, je med slovenstvo vneslo nemir in nezadovoljstvo. Enega vrhuncev nezadovoljstva s početjem zaveznikov je 7. decembra pomenila prepoved izhajanja Primorskega dnevnika, naslednika Partizanskega dnevnika, ki je med vojno Primorce edini v slovenskem jeziku vsakodnevno obveščal o tekočih dogodkih. Primorski dnevnik se je nekaterih za Slovence žaljivih postopkov zavezniške oblasti namreč lotil s precej kritično besedo. Vrstili so se skupni protesti ter stavke slovenskih in italijanskih antifašistov in 23. decembra je Primorski dnevnik znova začel izhajati.
Nepotrebne in nezaželjene ovire
Dobro nam je še v spominu prisilna selitev slovenskega in italijanskega antifašističnega tiska, kot je »Soški Tednik«, Podružnica »Primorskega dnevnika« ter »Fronte Unico« v korist SEPRAL-a.
Zaman je bilo tudi vse prizadevanje za vrnitev »Mladinskega doma«.
Sedaj pa namerava zavezniško vojaštvo zasesti dvorano »Ljudskega doma« ter jo uporabiti za pogostne plesne in podobne prireditve.
Spričo take namere, ki predstavlja neopravičljivo oviro kulturnega in političnega delovanja, ki je zadobilo v Ljudskem domu značaj skupnega doma slovenske in italijanske kulture, izjavlja slovansko-italijanska antifašistična zveza, da se je to velevažno vprašanje živo tiče, ker ona predstavlja in vodi 40.000 članov, katerim se ne smejo omejevati osnovne demokratične svoboščine. (…)
Primorski dnevnik, 5. decembra 1945
Svoboda tiska
Svoboda tiska je z ostalimi demokratičnimi svoboščinami (svoboda besede, misli, združevanja in veroizpovedi itd.) ena izmed osnovnih pridobitev sodobne demokratične družbe. Proti tej resnici ne more nihče imeti resnega ugovora. (…)
Vse to je nesporno; sporno pa postane, čim s teoretičnega preidemo na praktično izvajanje omenjenih pravic.
Tisk, ki vrši tako poslanstvo, je resnično demokratično in samo zanj more veljati načelo tiskovne svobode. Tisk pa, ki skuša uveljavljati interese reakcionarnih klik in se pri tem poslužuje vseh sredstev (od najpodlejših in najnesramnejših, pa do navidezno najnedolžnejših) ne more zahtevati zase tiskovne svobode. (…)
Šovinistično-nacionalistični značaj tega tiska je na dlani. Sorodnost sloga nekaterih člankov v omenjenem tisku z najbolj znanimi primeri fašističnega žurnalizma je tako izrazita, da bi že stilna sorodnost zadostovala za določitev avtorjeve politične preteklosti in vloge, ki jo je igral v dobi najhujše borbe proti fašizmu. (…)
Tu ne gre več za svobodo tiska, ampak za nadaljevanje fašističnega izzivanja; za sistem blatenja, sramotenja in zastrupljanja mednarodnih odnosov; za poizkus ostvaritve prepada med Slovani in Italijani v naši pokrajini, ker je ravno slovansko-italijansko bratstvo največja ovira za bodoče nadaljevanje fašistične politike v teh krajih. (…)
Primorski dnevnik, 6. decembra 1945
Naša pot je ravna
Z odlokom AI8-58 je Zavezniška vojaška uprava za nedoločen čas ukinila izhajanje našega lista z motivacijo, da odgovorni urednik ni hotel objaviti preklica nekaterih trditev v članku »Zgodba se nadaljuje«.
Kaj vsebuje v glavnem omenjeni članek? Ugotavlja, da se na odgovornih mestih slovenske šole nahajajo izraziti kolaboracionistični elementi. To je neizpodbitna resnica, od katere ni mogoče odstopiti. Borba proti ostankom fašizma je splošna zavezniška dolžnost, dolžnost vseh protifašistov in s tem tudi precizna dolžnost našega lista. (…)
Prvi veliki udarec za naše demokratično čuteče ljudstvo je bil, ko se je naša vojska morala umakniti z zemlje, ki jo je sama osvobodila in ko so se v tako nastalo cono A pritepli iz strahu pred ljudsko sodbo razbiti ostanki jugoslovanskih kvizlinških vojaških formacij in drugi narodni izdajalci in kolaboracionisti.
Drugi veliki udarec za antifašistično primorsko ljudstvo je bil zadan s ponovnim uveljavljenjem fašistične zakonodaje izpred 8. sept.; zakonodaje, ki jo je ljudstvo z borbo odpravilo. (…)
Tretji udarec, ki je težko prizadel naše zavezniško čuteče ljudstvo, je bila odredba, ki je njegovim Narodno osvobodilnim odborom odvzela vsako izvršno oblast in postavila nov upravni aparat, ki zaradi svojega nedemokratičnega značaja nudi možnost uveljavljanja pristašem italijanskega imperializma in našim domačim kolaboracionistom in vojnim zločincem.
Povsem naravno je, da je iz vseh teh razlogov začasna ukinitev »Primorskega dnevnika« težko prizadela in razburila naše ljudstvo; naravno je, da je v tem videlo kršitev in oviranje za vse demokratično misleče ljudi pravičnih in upravičenih stremljenj. (…)
Slovenske in italijanske protifašistične množice pa niso ostale le pri protestih. Delegacija je sledila delegaciji in zahtevale so spoštovanje tiskovne svobode. (…)
Ponovno izhajanje »Primorskega dnevnika« bo zato primorsko ljudstvo sprejelo z veseljem in zadovoljstvom. (…)
Naša pot je ravna. Borba primorskega ljudstva je pravična. Za dokončno zmago pravic primorskega ljudstva bo naš list tudi v bodoče stal neomajno na strani svojega naroda, izogibajoč se v svoji borbi vseh onih nizkotnih sredstev, ki, napadajoč enega zaveznika, hlini prijateljstvo drugemu, označujejo moralno raven reakcionarnega tiska.
Primorski dnevnik, 23. decembra 1945
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
