Prav tako ni jasno, kakšna je vrednost te zapuščine. Šlo naj bi za različno glasbo, ki jo je ustvaril, pa umetnine, nekaj zapisov in najmanj dve kitari. A strokovnjaki za dedno pravo so prepričani, da je »bogastvo« v rokah tistega, ki bo nadzoroval in dovoljeval uporabo Mansonove podobe, kakor tudi imel moč avtorizacije različnih biografij in dokumentarnih filmov.
Prostor za čaščenje?
Mnogi se bojijo, da bi lahko del zapuščine njegovi ekstremistični »oboževalci« uporabili za slavljenje enega najbolj zloglasnih serijskih morilcev v zgodovini ZDA. Če nič drugega, skušajo preprečiti, da bi Mansonov pepel združili oziroma zmešali s pepelom drugih pokojnikov.
Med tistimi, ki bi radi nadzorovali Mansonovo zapuščino, je po navedbah AP njegov domneven vnuk Jason Freeman, ki je po dedkovi smrti v Kalifornijo prispel z ekipo za snemanje dokumentarnega filma. Da je res njegov vnuk, naj bi dokazoval dokument sodišča v Ohiu, ki je leta 1986 odločilo, da je sin Charlesa Mansona mlajšega. Mrliški list iz Kolorada iz leta 1993 pa naj bi dokazoval, da je bil Charles Manson ml sin zloglasnega morilca in njegove prve soproge Rosalie Willis.
Njegov »rival« je Mansonov »sodelavec« Michael Channels, ki si je z morilcem dopisoval in ga obiskoval v zaporu. Sodišču je že predložil domnevno oporoko, podpisano 14. februarja 2002, po kateri je Manson vse zapustil njemu.
V boj tudi domnevni sin?
Morda se bo v boj za zapuščino podala še tretja oseba – šlo naj bi za Matthewa Robertsa, glasbenika iz Los Angelesa, ki trdi, da je Mansonov sin. Tudi on naj bi imel oporoko, a novejšo – januarja letos naj bi Manson podpisal dokument, da vse zapušča svojemu domnevnemu potomcu, poroča AP. Odvetnik domnevnega vnuka izpodbija veljavnost obeh oporok, po zagotovilih paznikov v zaporu pa Manson ob smrti v celici ni imel nikakršnega podobnega dokumenta.
Vnuk Freeman pravi, da je veren in bi zgolj rad dedka dostojno pokopal. »Pogreb ne bo v medijih, šlo bo za zasebno družinsko zadevo,« se je odzval na navedbe, da bi se rad okoristil z dedkovo smrtjo. Kaj več pa da naj ne bi povedal do objave dokumentarnega filma, ki ga snemajo že kakšnega pol leta. Tiskovni agenciji AP je Freeman povedal, da sta ga pred težo priimka v mladosti ubranili mama in babica, naj bi pa za očetov samomor dolga leta krivil ravno dedka. Izkazalo se je, da je bil posredno res kriv – njegov oče namreč ni mogel živeti pod pritiskom medijev. V zadnjih letih naj bi z dedkom stik ohranjala prek telefonskih pogovorov in pisem.
