Srbski predsednik Aleksandar Vučić se zelo dobro zaveda, da brez rešitev mejnih vprašanj s sosedami (predvsem Hrvaško, BiH in Črno goro, torej nekdanjimi republikami) težko računa na vstop v EU, ki po nekaterih ocenah Bruslja ne bo prej kot leta 2025. To so nedavno povsem nedvoumno sporočili iz Evropske komisije. Videti je sicer, da je časa dovolj, a ni treba iti daleč ne ozemeljsko ne časovno, samo do Slovenije in Hrvaške in sodbe arbitražnega sodišča, da bi ugotovili, da znajo ta vprašanja zaposliti države in politike več kot dve desetletji.
Zahtevna sogovornica
Zato je srbska stran na danes končanem dvodnevnem obisku močne delegacije iz Sarajeva največ pozornosti in konkretnih predlogov namenila odpravi nekaterih mejnih nesoglasij. Šlo je za nadaljevanje septembrskega obiska Aleksandra Vučića v Sarajevu, po katerem Beograd ni skrival optimizma, da bi državi lahko vrsto vprašanj, kljub hudo obremenjeni preteklosti s tisočimi mrtvih, rešili dokaj hitro in preprosto. A se je že prvi dan obiska izkazalo, da je BiH izjemno zahtevna in zapletena sogovornica. Tudi takrat, ko je videti, da je vse dogovorjeno in jasno. Uradni Beograd je še na prvem srečanju po mnenju srbskega političnega vrha Sarajevu ponudil zanj nekaj zelo ugodnih rešitev. Dve lastniško srbski hidroelektrarni, Zvornik in Bajina bašta, deloma stojita na bosanskem ozemlju, a je Srbija pripravljena kompenzirati odstopljeno zemljišče (19 hektarjev), kjer koli si to Sarajevo zaželi.
Pripravljen je tudi na zamenjavo zemljišča pri Priboju in Rudu po načelu meter za meter. Po končanem obisku v Sarajevu je bilo videti, da v BiH večjih pripomb ne bodo imeli. A se je v torek izkazalo, da ne v predsedstvu, ki ga tvorijo trije predstavniki konstitutivnih narodov, ne v BiH še lep čas ne bodo imeli enotnega mnenja. Brez tega pa ni dogovora. Predvsem bošnjaški del zdaj pravi, da trgovina z ozemljem odpade, in celo, da je del hidroelektrarn last tudi BiH oziroma da del denarja od prodane električne energije pripada BiH. Srbskim sogovornikom se je ob teh pripombah stemnilo pred očmi.
Beograd je septembra ponudil tudi skupno gradnjo avtoceste Sarajevo–Beograd, pri čemer bi plačal svoj del stroškov gradnje do meje med državama in velik del finančnih obveznosti v zvezi z določanjem celotne trase. A tudi glede tega vprašanja je vodja delegacije in predsedujoči predsedstvu Dragan Čović (iz vrst bosanskih Hrvatov) prosil za nekaj več časa za dogovor znotraj bosanskega političnega vrha (sploh še niso določili trase), čeprav je priznal, da je ponudba velikodušna.
Izetbegovićeva klofuta
Gostitelj, srbski predsednik Aleksandar Vučić, na tiskovni konferenci ni mogel skriti razočaranja, da po obetavnem srečanju v Sarajevu, državi, ki sicer gospodarsko vse bolje sodelujeta, nista naredili koraka naprej.
Največje presenečenje pa je šele sledilo. Na tiskovni konferenci je Vučić povzel stališče vodje delegacije Čovića in predsedstva glede priznanja Kosova. Čović je menda dejal, da se morajo glede na razmere v državi in oblastnih strukturah ter glede na prevzete mednarodne obveznosti v BiH še dogovoriti o morebitnem priznanju Kosova, a da bodo pri tem upoštevali tudi bosanske Srbe in samo Srbijo, kajti Kosovo je njena notranja zadeva.
Tedaj pa je ne po protokolu in na veliko presenečenje drugih k mikrofonu stopil bošnjaški član predsedstva Bakir Izetbegović in dejal, da se bo »zunanja politika BiH oblikovala v Sarajevu, in ne v Bruslju, Zagrebu ali Beogradu, in da bo odločitev o priznanju sprejeta v bosanski prestolnici. Kar pa je govoril Čović, je njegovo osebno mnenje.« Po minuti neprijetne tišine je Vučić dokaj resignirano dejal: »Tako so videti naši pogovori s kolegi iz BiH, pa naj gre za meje ali Kosovo.« Pogovore so sicer nadaljevali, a začetno navdušenje je uplahnilo.
