Pravzaprav bi moralo biti letošnje decembrsko srečanje strankinega vodstva s terenskimi aktivisti namenjeno vsebinski opredelitvi opozicijske vloge, za katero so se nemški socialni demokrati (SPD) odločili po zgodovinsko nizkem dosežku na septembrskih volitvah. In seveda, kot vsaki dve leti, (ponovni) izvolitvi predsednika stranke. A se je zaradi spodletelih pogajanj konservativcev (CDU-CSU) z Zelenimi in liberalci (FDP) obrnilo drugače: socialni demokrati so se na tridnevni konferenci zbrali v dilemi, ali naj vendarle podprejo odločitev vodstva za (veliko)koalicijska pogajanja ali ne.
Aplavz za Schulza
Ni nam treba vladati za vsako ceno, je predsednik SPD Martin Schulz med drugim dejal v svojem dobro uro trajajočem uvodnem govoru, »prav tako pa se ne smemo za vsako ceno izmikati vladanju.« Po Schulzevem mnenju bi moralo biti za socialdemokrate odločilno to, kaj lahko dosežejo, vsebina in ne forma, pri tem pa se morajo zavedati »svoje odgovornosti do sedanjih in tudi naslednjih generacij«.
Govor, s katerim je Schulz hkrati opredelil svojo ponovno kandidaturo za predsednika stranke, je bil v marsičem bolj jasen in odločen od njegove predvolilne kampanje. Uvodnemu opravičilu za volilni polom je namreč sledil nekakšen dolgi poziv na vrnitev k socialdemokratskim koreninam (solidarnosti, vzajemnosti, socialni pravičnosti, strpnosti, odprtosti itd.), vseskozi vpet v nemški in evropski okvir ter retorično strasten. Schulza je večina delegatov med govorom večkrat prekinila z dolgim ploskanjem in na koncu ne prav pričakovano celo s stoječimi ovacijami.
Soglasje za pogajanja s pridržkom
Po celodnevni, občasno polemični razpravi je »baza« SPD večinsko podprla vstop stranke v koalicijska pogajanja. Vendar s pridržkom, da ta odločitev še ne pomeni bianco menice za vstop v koalicijo oziroma da se lahko pogajanja končajo tako s sklenitvijo dogovora kot podporo morebitni manjšinski konservativni vladi, pa tudi z novimi volitvami. O izidu pogajanj naj bi namreč na predlog vodstva dokončno odločala izredna konferenca stranke.
Za kanclersko mandatarko Angelo Merkel torej pogajanja s Schulzem na drugi strani mize ne bodo tako preprosta, kot so bila, ko je SPD vodil Sigmar Gabriel. Nemški socialni demokrati nameravajo tokrat na »rdečih linijah«, ki jih je nakazal Schulz, vztrajati. To med drugim pomeni, da bodo zahtevali več vlaganj v izobraževanje in infrastrukturo, da bodo podprli sindikate v zahtevi po skrajšanju delovnega časa, da bodo zahtevali reforme trga delovne sile, ki bodo zajezile prekarizacijo, ne nazadnje pa tudi, da bodo v priseljenski politiki za kar največjo finančno podporo integracijski politiki in sprostitev doseljevanja za družinske člane že sprejetih beguncev. or
