Da bo v študijskem krožku Gorenjskega muzeja z naslovom Kranj in Kranjčani tako veselo in živahno, si mentorica Tatjana Dolžan Eržen ni predstavljala. Udeleženci so zadnji dve leti med drugim obujali spomine na življenje v mestu Kranj, ko so bili še otroci. Nekaj članov se je odločilo, da svoje zgodbe iz otroštva zapišejo. K zbiranju spominov so povabili še nekatere druge prebivalce mesta. Zgodbe, fotografije in predmete iz svojega otroštva zdaj predstavljajo na razstavi, ki so jo včeraj odprli v Galeriji Mestne hiše v Kranju.
»Njihovi spomini segajo od tridesetih do srede sedemdesetih let 20. stoletja. Najstarejši trije so rekli, da je bil Kranj pred drugo svetovno vojno poln ljudi, ki so se med seboj razumeli, in je bilo sobivanje v mestu prijetno,« pravi avtorica razstave Dolžan-Erženova in dodaja: »Takratno otroštvo se je močno razlikovalo od današnjega. Predvsem so bili včasih otroci zelo veliko zunaj, v naravi, na dvorišču. V vsaki ulici je bilo dovolj otrok za druženje. Deklice so se s punčkami in drugimi igračami igrale, da so mame, gospodinje, gospe. Fantje so pogosteje sestavljali različne kocke, najraje pa raziskovali svoje okolje.« Pogosto so se šli ravbarje in žandarje po vsem mestu, igrali so igre z žogo. »V povojnem pomanjkanju so si jo znali izdelati kar sami iz nogavic, v katere so nabasali cunje. Radi so se družili, skupaj so vztrajali tudi v mrazu in slabem vremenu,« opisuje avtorica.
Med spomini tudi vragolije
Zimske radosti so tudi včasih bili sankanje, smučanje in drsanje. Jani Nadižar se spominja, da so smučali pod Šmarjetno goro, tam, kjer je danes skakalnica. »Tisti, ki so trenirali, so smučali s sedla do dna, mi pa bolj spodaj. V gmajni smo si zgradili skakalnico.« Smuči so bile lesene, okovje iz jermenov pa se je zmočilo, zaradi česar so smuči kar naprej padale. Zaradi 'štamfanja', torej teptanja snega navkreber, je bila takšna zabava sila naporna, zato je obsegala le nekaj voženj navzdol, peš pa je bilo treba priti še čez Gorenjo Savo do doma. Nadižar se spominja, da je bil včasih tako utrujen, da je morala mama priti ponj do stopnic na Jelenovem klancu.
»Že večje so nas starši pustili zunaj malo dlje, tako da smo počakali delavke, ki so šle ob desetih zvečer od popoldanske izmene v Tekstilindusu,« se vragolij spominja Nadižar. »Naredili smo si drsalnico in jo pokrili s snegom. Hodile so po šest vštric, in tista, ki je stopila na led pod snegom, je padla, mi smo pa uživali v svojem pobalinstvu. Pa so nas spregledale, in tudi sami smo spoznali, da to ni prav,« pristavlja.
Prazniki so bili tudi tedaj čarobni
Nepopisno veselje so tudi takrat otrokom pomenili prazniki. Darja Pintar se je čudila Miklavžu. »Ko se je bližal Miklavžev večer in sem že hodila v šolo, sem mu napisala pismo in ga na hodniku odložila na zid pred oknom. Naslednji dan pisma ni bilo več. Vedno sem se spraševala, kdaj in kako je Miklavž prišel na hodnik in vzel pismo, da ga nisem ne videla ne slišala. Prinesel mi je tisto, kar sem s pomočjo mamice zapisala.« Običajno je za darilo dobila kakšno igračo, knjigo in nekaj sladkarij. Skoraj sto takšnih igrač in iger, ki so jih v otroštvu prejeli za darilo, so nekateri člani študijskega krožka – Darja Okorn, Jurij Kurillo, Marina Grobelnik Krč, Rado Ovsenek, Marija Tavčar in družina Prah – ohranili do danes. Razstavo tako krasijo medvedki in druge plišaste živali, celuloidne punčke z doma narejenimi oblačili in pohištvom zanje, različne kocke za sestavljanje, namizne igre in podobno. »Zelo poseben je gugalni labod, ki so jih imeli v Kranju pri več hišah, in črn dojenček iz ameriških paketov pomoči,« na posebnosti opozarja avtorica.
