Čustvena obarvanost ni presenetljiva, pa naj gre za starše, varuhinjo človekovih pravic, ki se je veselila uspeha ranljive skupine, ali novinarko, ki vidi v kolumni predvsem napad na novinarsko svobodo. Tudi sama bom poskušala biti nevtralna, čeprav je po letih prizadevanj za boljši položaj ljudi z motnjami v duševnem razvoju to težko, posebno ob branju prispevka, porojenega iz prijateljske obrambne drže in temelječega bolj na facebookovskem razkrivanju ter delih ocene, ki se ji pristransko pritrjuje. Očitano čustvenost, ki si je ne sme privoščiti varuhinja v svoji kolumni na spletu, si očitno lahko privošči novinar v tiskanem mediju. Naj mi bo torej oproščeno, če bo mestoma tudi moje pisanje takšno.
Kljub splošnemu videzu o enakovrednem vključevanju ranljivih skupin v družbo je treba priznati, da proces še zdaleč ni končan, zato lahko vsako nekorektno izključevanje zavre prihodnjo uspešnost. Ena vodilnih definicij poudarja, da imajo različne osebe med nami možnost enakopravnega delovanja in odločanja tudi takrat, ko nismo prepričani, da je to v skladu z našimi merili in pričakovanji. V priseganju na stereotipne standarde segmentov gledališkega sveta je umanjkalo zlasti razumevanje raznolikosti.
Novinarka Ranka Ivelja je v Dnevniku podprla kritičarko Aljo Radaljac in njeno oceno predstave, ki je sama najverjetneje ni videla, kar je razvidno iz citiranja odlomkov. Če bi verjeli oceni in odmevu novinarke, so nekateri igralci premalo suvereni za oder, drugi preveč in spet ne spadajo na ta oder, način igre in vloge niso ustrezno izbrani, domneva se, da ne nastopajo radi… Ali njene besede izvirajo iz zaverovanosti v kritiško pravovernost, premalo izkušenj, nepoznavanja?
V pisanju je izrazito čustveno obarvana črno-bela slika ljudi: dobri in slabi. Čeprav gre v njem za obsojanje kolumne z vpletanjem čustev, kakor naj bi ga napisala varuhinja človekovih pravic, avtorica ne more skriti močne vznemirjenosti in prizadetosti v svojem izražanju in odnosu, ki gre čez rob profesionalnosti. Slednje je plastično predstavljeno na račun kritike novinarjev z »(za)mašenjem ust«, »nepodpisanimi besnenji«, »ogorčenimi pritožbami« in podobnimi slikovitimi izražanji. Na drugi strani, ko gre za opis varuhinjine podpore predstavi in igralcem, pa ironično in kot v posmeh izpostavi v narekovajih besedne zveze, denimo »ubogi otroci«, »žalostni starši«, ki jih je treba v vsakem primeru ščititi… Prav tako interpretira sporočilo »spoštujte njihove želje in pohvalite izjemen ansambel« kot »zadnjo lekcijo« njej in kolegom novinarjem. Nadalje vzporeja akcijo kritičarke proti seksizmu s kritičnim pogledom na to predstavo. Ne gre za drznost, prej za nepoučenost in izražanje osebnih stališč. V nasprotju s pravo drznostjo režiserja, ki je ob bok profesionalnim igralcem postavil igralce z motnjami v duševnem razvoju.
Boleče je, da se leta 2017 vračamo k preteklim izzivom in vprašanju, kako narediti predstavo, »da ne bomo v imenu načel žrtvovali pristnosti in iskrenosti«, »da ne bomo razlik sprenevedavo zanikali in se prenarejali, da vsi vse zmoremo; takšen odnos je namreč v bistvu nespoštljiv, saj razlik – v zmožnostih in dosežkih – v resnici tako ne dopušča«.
Se zavedamo nevarnosti v sporočilni vrednosti interpretacije medčloveških odnosov v teh stavkih? Gre za popoln absurd, za močno izraženo sporočilo segregacije, nesprejemanje in nespoštovanje posameznikov, ki nam niso enaki, ki ne dosegajo naših zmožnosti. V resnici je stvar obrnjena. S ponujeno enakovredno možnostjo učenja igre in nastopanja s preostalimi igralci v predstavi izkazujemo do oseb s posebnimi potrebami spoštovanje in sprejemamo razlike v njihovih zmožnostih. Njihova igra je drugačna od posameznikov brez motenj in posebnih potreb, ker je njihovo zaznavanje sveta drugačno, prav tako njihovo gibanje, razumevanje, odnos… Imajo pa enake potrebe: biti uspešen, priznan, ljubljen, imeti družino, prijatelje, službo…
Gre za enakovredne možnosti vključevanja in ne za enake zmožnosti, pri čemer bi se ob primerjanju počutili nelagodno, ker enakih zmožnosti res ni. Vsi ne zmoremo vsega. Ker ne zmorejo biti enaki, ne morejo biti igralci? Je nespoštljivo, če gledamo in poslušamo igralca, ki na odru poje, govori, se giba drugače, kot smo vajeni, in to ni po naših merilih oziroma pričakovanjih? Prav to, spoštljivo sprejemanje posameznikov in njihovih razlik v sposobnostih, je ena od glavnih predpostavk socialnega modela pri uresničevanju vključevanja vseh ranljivih skupin na različnih področjih in aktivnostih družbenega življenja. Ko to razumemo oziroma sprejmemo, tudi mnoge dileme izginejo.
Po večinskih odzivih sodeč, tudi v medijih kot temeljnem viru ozaveščanja, je stanje na Slovenskem spodbudno. Vedno več je tistih, ki premorejo pogum in željo za sodelovanje z ljudmi s posebnimi potrebami pri različnih projektih. In tistih, ki si želijo videti predstavo in ustvariti svoje mnenje. Vse to pa daje upanje na ustvarjalno sožitje različnosti tako danes kot v prihodnosti.
Dr. Valerija Bužan, direktorica CUDV Draga