Po desetletjih upadanja imajo v zadnjih petih letih v Angliji kar sedemkrat večjo pojavnosti škrlatinke. Največ primerov so našteli v letu 2014, ko je v angleških šolah in vrtcih v 620 izbruhih zbolelo več kot 19.000 otrok oziroma 33 na sto tisoč prebivalcev, poročajo v ugledni reviji Lancet. Skokovit porast obolevnosti v zadnjih petih letih se je zgodil tudi v državah jugovzhodne Azije, v Vietnamu, Južni Koreji, Hongkongu in na Kitajskem, poročajo v prispevku.
Pri nas porasta bolezni v zadnjih petih letih niso zaznali, pravi dr. Tatjana Frelih z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Število prijavljenih primerov škrlatinke pri nas se je od leta 1993 gibalo od najmanj 1785 v letu 2005 do največ 4192 v letu 2008, je razložila. Pri tem gre za incidenčno stopnjo od 89 do 207 obolelih na leto na sto tisoč prebivalcev. Največ obolelih je vsa leta med otroki do deset let, pojavnost pa se kot pri večini nalezljivih bolezni ciklično spreminja.
Nekoč so zaradi škrlatinke umirali
»V 19. stoletju je bila škrlatinka huda, strah vzbujajoča množična otroška bolezen, ki je prispevala pomemben delež k veliki obolevnosti in umrljivosti otrok,« razloži Frelihova in doda, da sta se pojavnost in resnost obolenj zmanjšali iz še ne popolnoma pojasnjenih razlogov. K temu naj bi prispevali boljši higienski in bivalni pogoji, uporaba učinkovitih antibiotikov ter manjša virulentnost povzročitelja. Zato je danes za večino škrlatinka blaga bolezen, ki traja približno teden dni. Ker pa sodi v skupino nalezljivih bolezni, jo morajo zdravniki v treh dneh po diagnozi prijaviti. »S prijavami zajamemo večino primerov, a je laboratorijsko potrjenih le deset odstotkov bolezni. Drugi primeri ostanejo zgolj verjetne škrlatinke, saj so diagnosticirani le na podlagi klinične slike. Zato lahko pride do razlike pri pojavnosti bolezni v različnih državah, saj ponekod zdravniki pri prijavah niso tako vestni ali pa beležijo le laboratorijsko potrjene primere,« razloži Frelihova. Podatkov o sicer zelo redkih težjih zapletih po škrlatinki se ne zbira. Do njih pride po navadi zaradi širjenja bakterij; običajno se pojavijo kot gnojno vnetje, pozneje so mogoči tudi avtoimuni zapleti.
Bolezenski znaki
Po inkubaciji, ki zvečine traja od enega do tri dni, se pojavijo značilni bolezenski znaki, kot so vneto in močno rdeče žrelo, povečane in vnete nebnice, ki so pogosto pokrite z belkasto-rumenimi oblogami, in vročina, ki se običajno vzpne nad 38,5 stopinj Celzija. Tem znakom se pridružijo še glavobol, utrujenost, slabost in bruhanje, povečajo se in otečejo bezgavke na vratu, obraz pa postane rdeč, bled ostane le trikotnik med konico nosu in brado, našteva Frelihova. Značilen izpuščaj se pojavi od 12 do 48 ur po prvih simptomih, najprej na trebuhu in na prsih, nato se razširi po vratu, rokah in nogah.
Izpuščaj povzroča eritrogeni toksin, ki se sprošča iz bakterij Streptococcus pyogenes. Najbolj viden je v zgibih ter kožnih gubah na vratu, pod pazduho, v dimljah, na komolcu in kolenih, kjer kožne gube postanejo dobro vidne. Nikoli pa ni izpuščaja na obrazu. Izpuščaj sestavljajo zelo goste drobne rdeče pikice, dvignjene nad površino kože, ki dobi teksturo grobega brusnega papirja, kar je posledica zapore žlez znojnic. Če pritisnemo na tako kožo, izpuščaj obledi. Koža se začne približno teden dni po pojavu izpuščaja luščiti. Čim izrazitejši je bil izpuščaj, tem močnejše je luščenje. Najprej se koža drobno lušči tam, kjer je najtanjša, se pravi na vratu in trebuhu. Nazadnje, nekako v tretjem tednu bolezni, se na dlaneh in podplatih lušči v večjih kosih. Značilen je tudi malinast jezik, ki je najprej belo obložen in se začne drugi ali tretji dan bolezni luščiti od spredaj nazaj ter postane gladek in živordeč.
Zdravljenje z antibiotiki
Bolnik je kužen od začetka pojava bolezenskih znakov do 24 ur po začetku učinkovitega zdravljenja z antibiotiki. Če otrokovo splošno stanje dopušča, se takrat lahko vrne v šolo ali vrtec, pravi Frelihova. Cepiva proti škrlatinki ni, za preprečevanje pa je pomembna predvsem osebna in splošna higiena in še zlasti temeljito umivanje rok z vodo in milom ter higiena pri kašljanju ali kihanju. Prav tako se je treba izogibati izmenjavi osebnih predmetov, kot so jedilni pribor, brisače, zobna ščetka, in pogosto prezračevati prostore.
Osebe, ki so bile v tesnem stiku z bolnikom s škrlatinko, se lahko pred škrlatinko zaščitijo z antibiotiki, vendar tega zdravim ljudem, tudi če so bili v tesnem stiku z bolnikom, ne priporočajo. Tovrstno zaščito priporočajo le tistim tesnim kontaktom (družinski člani, otrok v skupini), ki so preboleli revmatsko vročico, streptokokni glomerulonefritis in niso pod ustrezno antibiotično zaščito, še pove Frelihova.
