»Tisto leto so začeli kostni mozeg presajati v Zagrebu, a je bilo kmalu jasno, da en sam center za to v Jugoslaviji ne bo dovolj. Začeli smo razmišljati, da bi to opravljali tudi v Ljubljani. Prvi odvzem kostnega mozga se je zgodil čez pet let. Srečevali smo se s številnimi administrativnimi problemi, ki so izhajali predvsem iz vprašanja, koliko bo to stalo,« se je spominjal pionirskih dni.
Priprave so potekale sočasno na hematološkem oddelku in Zavodu za transfuzijsko medicino (ZTM). Prvič so kostni mozeg za avtologno presaditev (to pomeni, da so bolniku presadili njegove lastne celice) zbrali okoli božiča 1988 in v januarju 1989 opravili presaditev. Kmalu so ugotovili, da ima darovalca med sorodniki samo vsak četrti bolnik, zato so vse pogosteje opravljali tudi presaditve kostnega mozga nesorodnih darovalcev. Bolnike, ki niso imeli ustreznega sorodnega darovalca, so pošiljali na presaditev v tujino. »A če smo hoteli imeti darovalce iz tujine, smo morali ponuditi slovenske darovalce tujim bolnikom,« je spomnil Pretnar.
Tako se je register nesorodnih darovalcev kostnega mozga, ki ga je leta 1991 na ZTM ustanovila prof. dr. Mateja Bohinjec, počasi začel širiti. Vanj so se najpogosteje vpisali svojci bolnikov. A kmalu ni bilo dovolj denarja za tipizacijo njihovih vzorcev krvi, kar dejansko omogoča vpis v register. K temu je aktivno pristopilo Društvo bolnikov s krvnimi boleznimi, ki je vsako leto del svojega proračuna odstopilo Centru za tipizacijo tkiv na ZTM, da so lahko analizirali dva ali tri vzorce krvi.
Leta 1992 so podatke o slovenskih darovalcih vključili v svetovno bazo podatkov, ki deluje pod okriljem mednarodne organizacije Bone Marrow Donors Worlwide, kar štejejo za začetek registra nesorodnih darovalcev krvotvornih matičnih celic Slovenija Donor. Leta 1995 je bil prvič slovenski darovalec primeren za darovanje kostnega mozga tujemu bolniku. »To je bil logističen problem: zjutraj ob 3.30 smo prišli v službo, ob 5. uri je bil darovalec v operacijski dvorani in kurirka s kostnim mozgom ob 7. uri na letališču Brnik, da je kostni mozeg pravočasno prispel v ZDA. Mi smo potem šli na burek,« se je spomnil Pretnar
Med bolniki, ki so jim presadili krvotvorne matične celice, je tudi naš novinarski kolega Tomaž Bukovec. »Marca 2009, ko sem prišel iz podzemske jame, sem imel po telesu polno podplutb. Mislil sem, da ni nič posebnega, a sem vseeno šel k zdravniku. Dokaj hitro so ugotovili, da je nekaj narobe s krvjo. V hematološki ambulanti so tako rekoč v nekaj urah diagnosticirali akutno mieloplastno levkemijo.« Čez štiri dni sem prejel prvo kemoterapijo, sledile so še tri. Že med zdravljenjem so iskali primernega darovalca celic. Presaditev so opravili 19. novembra, tri mesece po zadnjem ciklusu kemoterapije. Od takrat je minilo osem let. »Imel sem nekaj težav, a še vedno sem tukaj. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše, kar pomeni, da je vedno dobro,« z nasmehom sklene svoj pogled na svet skozi oči kroničnega bolnika. lo
