Portugalska skoraj nima več proračunskega primanjkljaja, letos ima tudi solidno, 2,5-odstotno gospodarsko rast (v EU je povprečje 1,9-odstotna), znatno je zmanjšala brezposelnost in privablja tuje investitorje. Nekateri govorijo o gospodarskem čudežu. Vsekakor so vsi ti uspehi velika zasluga socialistične vlade, ki je v zadnjih dveh letih tudi s tem, da je pogosto ravnala v nasprotju z direktivami iz Bruslja, rešila Portugalsko iz velikega zadolževanja, gospodarske recesije in velike brezposelnosti. Socialisti pod vodstvom premierja Antónia Coste so na oblasti od novembra 2015, pri čemer imajo manjšinsko vlado, ki jo, ne da bi v njej sodelovali, podpirajo poslanci komunistov, preostale radikalne levice in Zelenih.
Portugalska kot zgled
Še lani je Bruselj Portugalski grozil z globo, ker je imela leta 2015 proračunski primanjkljaj v višini 4,4 odstotka BDP, namesto predvidenih 2,5 odstotka. Francija, ki glede proračuna že deset let krši pravila evrskega območja, nikoli ni bila pod takšnim pritiskom. A lani je znašal primanjkljaj Portugalske samo še 2,1 odstotka BDP, letos pa celo 1,5 odstotka, in to kljub velikanskim izdatkom zaradi škode ob velikih gozdnih požarih. Francija in Španija pa imata še naprej več kot 3-odstoten primanjkljaj. Italiji ga je res uspelo zmanjšati pod 3 odstotke, a njena brezposelnost še vedno ni pod 11-odstotno ravnijo, pri čemer je na jugu Italije kar 20-odstotna! Podobno kot Španiji gre Grčiji boljše kot v prejšnjih letih, a v obeh državah gospodarski kazalci še vedno močno zaostajajo za tistimi pred letom 2008. Torej je od velikih petih južnih članic evrskega območja (Portugalska, Španija, Francija, Italija in Grčija) za zdaj samo Portugalska na zeleni veji.
Portugalska je dokaz, da lahko tudi gospodarska politika, ki povečuje kupno moč množic in s tem spodbuja domače povpraševanje, prinaša uspeh. Morda bi bila lahko zgled za druge južne članice evrskega območja.
Lizbona kljubuje Bruslju
Edina napaka Portugalske je, da ne upošteva navodil Evropske komisije, ki jo še naprej moti, da vlada v Lizboni ne izvaja strukturnih reform, se pravi, da ni še dodatno zmanjšala javnih izdatkov in ni še dodatno zmanjšala pravic zaposlenih. Še več, v nasprotju s priporočili iz Bruslja je socialistična vlada – drugače kot prejšnja, desničarska, ki je zamrznila minimalno plačo in pokojnine ter zmanjšala socialno pomoč kljub povečanju davkov – prenehala zategovati pas in je celo skrajšala delovni teden s 40 na 35 ur. Zlasti s povečanjem minimalne plače s 505 na 600 evrov že v prihodnjem letu in povečanjem pokojnin pa povečuje kupno moč nižjih slojev in spodbuja domače povpraševanje, kar je tudi omogočilo sedanjo solidno gospodarsko rast. Brezposelnost se je tako s 16-odstotne ravni leta 2013 zdaj zmanjšala že na 8,8-odstotno, kar je pod evropskim povprečjem in blizu sedanji slovenski ravni.
Gospodarski minister Manuel Caldeira Cabral je sedanje velike gospodarske uspehe pripisal tudi temu, da se avtomobilska, čevljarska in tekstilna industrija, ki so se pred leti selile iz Portugalske na vzhod, kjer je poceni delovna sila, zdaj vračajo, ker je prišla do izraza visoka poklicna usposobljenost na Portugalskem. Zlasti v avtomobilski industriji so se v zadnjih dveh letih povečale investicije. Caldeira Cabral je prepričan, da na to vplivata tudi dvig plač in povečanje kupne moči, saj se je tako povečalo domače povpraševanje, kar je za tuje investitorje pomembno. Povečujejo se tudi prihodki od turizma in prodaje nepremičnin. Med drugim se čedalje več francoskih upokojencev, ki imajo v primerjavi s Portugalci visoke pokojnine, odloča za selitev na Portugalsko, kjer so cene nižje in je zato njihova kupna moč večja kot v Franciji.
