V prispevku Knafelc namreč omenja »samomor« vojaka Blaža Furjana v letu 1996. Čisto mimogrede: leta 1996 sem opravljal dela in naloge vodja dežurne službe OVS MORS in lahko z veliko verjetnostjo zatrdim, da se dogodek, ki ga omenja Knafelc, to leto ni zgodil, ker bi to vedel, vsaj iz poročil. Verjetno se je to zgodilo pozneje.

Sicer pa drži: povojni poboji, nedovoljena trgovina z orožjem v času osamosvojitvene vojne in po njej, ugrabitev Grkov, orožje na mariborskem letališču, Depala vas, Livada, Zavrč, Kamna Gorica, postojnsko orožje… Na pamet takoj naštevam afere, ki so razklale slovenski narod in niso bile nikdar razrešene, saj so bile pometene pod preprogo. Pisec prispevka se zato po mojem naivno obrača na naštete, ker misli, da imajo čarobno palico in da se bo zadeva rešila kar tako, da bo predsednik republike izdal ukaz in zadeve bodo rešene.

A vrnimo se k Furjanu. Ko malo bolj pobrskam, ugotovim, da se je njegov domnevni samomor zgodil maja 1997. Ker je bil Blaž Furjan vojak, to spada pod obrambni resor. Zadevo je verjetno obravnavala vojaška policija, vključilo se je tožilstvo, preiskovalni sodnik itd. V predzadnjem odstavku prispevka pisec namiguje, da je bila zadeva pometena pod preprogo. Tu lahko rečem samo naslednje: ministrstvo za obrambo je imelo leta 1997 svojega ministra, obveščevalna služba je imela svojega direktorja, izpostava OVS Ljubljanske pokrajine je imela svojega načelnika. Imena so znana. In tu bi lahko imel predsednik republike vsaj toliko pooblastil, da bi mu dostavili neko poročilo o tej zadevi, recimo od tožilstva ali policije, in bi lahko davkoplačevalce seznanil, ali je šlo pri tem res za pometanje pod preprogo.

Mogoče še pojasnitev, zakaj med afere, ki so razklale slovenski narod, kot prvo izpostavljam povojne poboje. Sem iz partizanske družine, oče in mati sta prvoborca. Povojni poboji so partizanstvu pripeli velik grd madež, ki ga bo težko odstraniti. Slovenski narod izvrševalcem povojnih pobojev ni dal mandata za njihova dejanja. Zato je storilce, naročnike, treba identificirati. Drugače ta ubogi slovenski narod še nekaj časa ne bo imel miru.

Sicer pa podpiram pobudo Srečka Knafelca iz omenjenega pisma v Dnevniku.

Vid Drašček, Vrhnika