Film Z ljubeznijo, Vincent: Van Goghova skrivnost spreminja sam pojem ročno izdelanega animiranega filma: Dorota Kobiela, režiserka in scenaristka, si je zamislila celovečerni film o Van Goghovi smrti, ki bi nastal tako, da bi čez igrane prizore vsako sličico filma posebej v njegovem slogu poslikala ročno. Če bi delala sama, bi ji kaj takega vzelo približno osemdeset let, zato sta skupaj s Hughom Welchmanom na razpisu, na katerega se je prijavilo več kot 5000 umetnikov, izbrala skupino sto petindvajsetih, ki so Van Goghov slog najbolje posnemali. V šestih letih so skupaj ustvarili 65.000 oljnih slik na platnu, od katerih je vsaka postala ena filmska sličica.
Velikopotezna animacija
Ni torej treba posebej poudarjati, da gre za impresivno delo, predvsem v slogovnem smislu: zgodba filma se sicer dogaja kakšno leto po slikarjevi smrti, ki si jo z nekaterimi izjemami zgodovinarji še danes razlagajo kot samomor. Van Gogh je bil navsezadnje človek hitre jeze z razburkanim ljubezenskim življenjem, umetnik, ki naj bi živel od absinta, kave in kruha, potem ko se je njegovo telesno in duševno zdravstveno stanje poslabšalo, pa celo od slikarskih barv in terpentina; slikar, ki si je po prepiru s Paulom Gauguinom, ki mu je očital, da »slika prehitro«, odrezal uho in ga podaril prostitutki.
Filmska pripoved je zastavljena skoraj kot detektivka, saj se sin poštarja, ki je moral dostavljati vsa Van Goghova pisma, po njegovi smrti odloči dostaviti še zadnje in se s tem zaplete v uganko njegovega življenja in smrti, a glede na velikopotezno zasnovo filmske animacije je zgodba filma šele v drugem planu – in morda s tem ni prav nič narobe, saj je v filmu prav ta verjetno najšibkejši del. Z ljubeznijo, Vincent raje s pridom izkoristi specifično naravo slikarjevih del, ki je za animacijo morda kot naročena: ker je slikal tako, da je začel na enem mestu, nato pa se premikal in sliko dopolnjeval, je bistvo naslikanega ujel skozi zelo nenavadno perspektivo, kot da bi hkrati snemal skozi širokokotni in teleobjektiv, umetniki, ki so delali pri filmu, pa so statične slike (izmed resničnih Van Goghovih del je v filmu menda referenciranih 2000, izumili pa so še približno 40 novih) uspešno prenesli tudi v dinamično umetnostno formo za filmski medij.
Nežna poetičnost minljivosti
Četudi je Louise pozimi starešine francoske animacije Jean-Françoisa Laguioniea povsem drugačen tip animiranega filma kot Z ljubeznijo, Vincent, se tudi ta navdihuje pri slikarstvu in grafiki z začetka 20. stoletja, predvsem pri impresionistih in poznejših obmorskih slikarjih, kot sta Henri Riviere in Jean-Francis Auburtin, pa tudi ilustratorjih, kot je Jean-Jacques Sempé. Louise pozimi so s svojimi nežnimi, akvarelnimi barvami navdihnile njune razpoloženjske podobe marsejske obale in Bretanje; v njem postarana Louise zamudi zadnji vlak in se v zapuščenem francoskem obmorskem letovišču znajde sama. V letovišču tako preživi skoraj robinzonsko, a mirno in brezskrbno zimo – iz postojanke reševalca iz vode si zgradi kočo, prehranjuje pa se z ostrigami, rakci in drugimi živalmi, ki jih ulovi v vodi – , medtem ko se spominja svojega težkega življenja v mladosti; Louise je sama, a je vendarle ob morju, kjer ji družbo delajo pes, galebi in druge živali, zato ni osamljena.
Za veterana, kakršen je Laguionie, tako minimalistična pripovedna struktura ni težava, morda prav zato, ker je, kot kaže, film vsaj delno avtobiografski, saj naj bi vztrajal, da bo film v tehniki gvaš naslikal sam, ravno zato, ker se je z njegovo pripovedjo čutil tako zelo povezanega; hkrati v njem 2D-animacijo na ustvarjalen način združuje s tehnikami 3D, ki dajo likom globino in sijaj. Louise pozimi torej še zdaleč ni film dogajanja, temveč film impresij – kar je morda za pripoved o ženski, ki bolj kot v sedanjosti živi v spominih na preteklost, pravzaprav najbolj ustrezno – in je film, ki z nežnimi pastelnimi podobami gradi predvsem poetičnost in občutek melanholije ob nečem, kar je minilo in česar ne bo nikdar več.
