V zadnjih dneh so razmere v sredogorju in visokogorju povsem zimske, pravi strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije Matjaž Šerkezi. »Snega je približno en meter. To zahteva drugačen način hoje, previdnost zaradi nevarnosti snežnih plazov, dodatno opremo, tudi zimske pohodne poti se ponekod razlikujejo od poletnih,« našteva. »Močan veter je na nekaterih predelih sneg spihal s tal in tam je podlaga poledenela, drugje pa so zaradi napihanega snega nastale številne klože. Te predstavljajo najpogostejšo obliko snežnega plazu – ko stopimo na podlago, se lahko odpeljemo s snežnim plazom ali pademo. Prav to je pozimi najpogosteje krivo za nezgode s smrtnim izidom.«
Tudi na jutranji pohod nikar brez čelne svetilke
Na pohod v hribe, pa naj bo ta še tako kratek, se je po nasvetu Šerkezija treba dobro pripraviti. »Dnevi so krajši kot poleti, planinske koče pa so večinoma zaprte.« Ne glede na dolžino pohoda moramo s seboj vzeti kapo in rokavice ter nahrbtnik z ustrezno vsebino. Vanj sodijo čutara ali steklenica s pijačo, topla rezervna oblačila v nepremočljivi vrečki, čelna svetilka za primer, da nas prehiti noč, ter komplet prve pomoči. Vsestransko uporabna je tudi astronavtska folija. »V mokrem bivaku lahko sedemo nanjo. Če imamo v bližini ponesrečenca, ga zavijemo vanjo in mu s tem ohranimo telesno temperaturo ter mu podaljšamo možnost življenja. Predvsem pozimi poškodbe zelo hitro pripeljejo do ugašanja telesa.«
Tudi čelada na zimskih pohodih ne bo odveč, saj nas varuje pred padajočim kamenjem in nam zavaruje glavo pri morebitnih zdrsih, ki so pogosto krivi za poškodbe glave. Seveda pa se v hribe odpravimo ustrezno obuti v zimske pohodne čevlje in lahka oblačila z visokimi izolativnimi sposobnostmi.
Namesto preudarnosti klic na pomoč
Med obvezno zimsko opremo sodijo tudi cepin in dereze. »Pomembno je, da znamo vse to uporabljati, saj je oprema v nasprotnem primeru lahko smrtno nevarna,« opozarja Šerkezi in dodaja, da so dereze z verigami namesto zobnikov primerne za urbane sprehode po zasneženih in zaledenelih cestah in poteh, nikakor pa niso primerne za visokogorje in sredogorje.
»Tudi plezalni pas in vrv bosta prišla prav. Srečujemo veliko ljudi, ki imajo to opremo v nahrbtniku, a jim nič ne pomaga, ker je ne znajo uporabljati.« Enako velja za lavinski trojček – lavinsko žolno, sondo in lopato. Kot opaža predsednik komisije za reševanje iz plazov GRZS Klemen Volontar, pohodniki pogosto ne uporabljajo dodatne opreme, ki ne pomaga pri lažji ali hitrejši hoji. Vendar pa nam tudi lavinski trojček ne pomaga, če pred odhodom ne preverimo njegovega delovanja, dodaja.
Slaba priprava na pohod, slaba telesna in duševna pripravljenost in pomanjkljiva oprema so vzroki za to, da se s statistiko nesreč v gorah ne moremo pohvaliti. Kot pravi predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik, so gorski reševalci do danes našteli 481 nesreč, kar je le dve manj kot lani vse leto. Helikopter je posredoval v 194 primerih.
»Vedno pogosteje, kadar nam razmere to omogočajo, za reševanje uporabljamo helikopter, da ponesrečenca hitreje pripeljemo do ustrezne oskrbe.« Vse pogosteje pa gorski reševalci pomagajo planincem, ki omagajo pred kočo ali zavetiščem, a se namesto za zložno napredovanje do želenega cilja odločijo za klic na pomoč, kar se Potočniku zdi nezaslišano. »V naše hribe prihajajo ljudje, ki tja ne sodijo,« je prepričan. Mednje po njegovem sodijo tudi otroci preveč ambicioznih staršev, ki si na zahtevnih poteh ne želijo biti niti nanje niso ustrezno pripravljeni.