Več kot 50 let je bil Johnny Hallyday rockovska zvezda, sicer ne v tujini, temveč bolj za Francoze. Na to, kako pomemben je bil doma, kaže dejstvo, da ga je na nekem koncertu v Franciji na kitari spremljal Jimi Hendrix. Kako neznan je bil na primer v ZDA, pa je pokazal ameriški dnevnik USA, ko je francoskega pevca razglasil za »največjo rockovsko zvezdo, za katero še niste slišali«.
Na koncertih je dal vse od sebe
Hallydayeva 32 let mlajša soproga Laeticia je zdaj do neke mere izrazila čustva milijonov Francozov, ko je izjavila: »Johnny Hallyday nas je zapustil. Te besede pišem, ne da bi jim verjela. Toda so resnične. Zapustil nas je ponoči, tako kot je živel vse svoje življenje, pogumno in dostojanstveno.«
Za njim močno žaluje tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki mu je Hallydayeva soproga pretresljivo novico sporočila takoj, ob 2. uri zjutraj. V zvezi z žalostnim dogodkom se je v enem samem dnevu večkrat oglasil. Med drugim je v sporočilu za javnost zapisal: »Nikoli ne bomo pozabili imena, obraza, glasu in predvsem koncertov Johnnyja Hallydaya.« Njegovi koncerti, veliki spektakli, na katerih je dal vse od sebe, so bili v resnici za marsikaterega Francoza nepozabni. Pozneje je Macron tvitnil: »Vsi imamo v sebi nekaj Johnnyjevega.«
Francoski predsednik je tudi poudaril, da je Hallyday prinesel v francosko nacionalno kulturo del ZDA. V 60. letih je namreč Francozom približal ameriški rock'n'roll, pel pa je tudi blues, balade, pop, soul, country… Mnogi ga imajo za eklektika, ki je predvsem dobro vedel, kako mora peti in nastopati v šovbiznisu. Sicer je na 50 turnejah pel kar 28 milijonom ljudi, v veliki večini so bili to Francozi. Pri tem se je na odru sredi stadionov dogajalo marsikaj, nenadoma je zagorelo ali pa se je vse skupaj začelo z dimom, sredi katerega je iz helikopterja po vrvi pristal Hallyday. O njegovem odnosu do teh koncertov veliko pove njegov odgovor na vprašanje, kaj je zanj najboljši kompliment: »To, da je bila nocoj predstava dobra.«
Podpiral desnico, a vsi so ga imeli radi
Francoski mediji ga zdaj označujejo za zadnjega idola in francosko legendo. Nekaj časa je igral tudi vlogo upornika, a podpiral je same desničarske predsedniške kandidate: Valéryja Giscarda D'Estainga, Jacquesa Chiraca in Nicolasa Sarkozyja. Ker pa so vsi trije zmagali na volitvah in postali predsedniki, se lahko vprašamo, ali ni Hallyday s svojo veliko priljubljenostjo tudi na tak način – torej s podporo tem trem politikom, preden so zmagali na predsedniških volitvah v letih 1974, 1995, 2002 in 2007 – vplival na francosko zgodovino.
A za Hallydaya je bilo značilno tudi, da je bil prijateljski do vsakogar. Tako je pred desetletji nastopal tudi na prireditvi komunističnega časopisa Humanité, kjer je sicer potisnil v ozadje nekdaj slavnega voditelja francoskih komunistov Georgesa Marchaisa. Zdaj je na primer pevčeva smrt prizadela nekdanjega socialističnega predsednika Françoisa Hollanda, ki je zapisal: »Vsak se danes čuti malce osamljen.« Nedavni socialistični predsedniški kandidat Benoît Hamon pa je svoja čustva izrazil z besedami: »Danes zjutraj je bilo tako, kot da bi Pariz izgubil Eifflov stolp. Z odhodom Johnnyja Hallydaya je Francija izgubila nacionalni spomenik šansona, rocka in popularne kulture.«
Njegove pesmi so bile povsem nepolitične. Rodil se je v Parizu kot Jean-Philippe Smet. Če izhajamo iz slovenščine, lahko rečemo, da za njegov primer velja rek nomen est omen. Starši so ga namreč zapustili in vzgajala ga je teta – med kabaretnimi pevci. Prvič je na odru nastopil še kot najstnik, pri čemer si je od tetinega moža, ki ga je močno cenil kot Američana in imel tako rekoč za svojega očeta, sposodil ime Hallyday. To, da so starši nanj pozabili, je v njem za vedno pustilo praznino in vedno si je prizadeval, da bi jo zapolnil. Očitno mu je to najbolj uspevalo na koncertih. Že v mladih letih je hotel narediti samomor, trpel je za depresijo, ki je ni prikrival, in včasih je potreboval kokain, da je lahko vstal iz postelje in delal. Z zdravjem je imel težave tudi zaradi pretiranega pitja alkohola. Poročil se je petkrat.
