»Danes bom uresničil tisto, česar vsi moji predhodniki od leta 1995 niso, čeprav je to odločitev izglasoval ameriški kongres in jo je potrdil ameriški senat… ZDA bodo z mojim podpisom priznale Jeruzalem kot izraelsko prestolnico. Ukazal bom ministrstvu za zunanje zadeve, da takoj začne priprave za gradnjo in selitev ameriškega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem!«
Tako je ameriški predsednik Donald Trump napovedal eno svojih najbolj spornih potez, ki sicer ima vso pravno podlago, a jo v svetu ocenjujejo kot izjemno nevarno za rahlo, nikoli formalizirano premirje med Izraelom in Palestino ter kot začetek konca upanja, da bosta sprti strani sedli za pogajalsko mizo in našli konsenz za ustanovitev palestinske države in sobivanje. Trump je dejal, da gre v tej odločitvi zgolj za »priznanje sedanje in zgodovinske realnosti«, katere dosedanje zanikanje ni pripeljalo niti korak bliže miru.
Poteza je sicer logično nadaljevanje tako njegovih predvolilnih obljub kot tudi njegovih pogledov na mednarodne odnose, v katerih ni prostora za iskanje kompromisov in upoštevanje občutljivega mednarodnega ravnovesja, ampak so pomembni samo ameriški interesi, ne glede na posledice. Tega niso mogle skriti niti v nastopu nekajkrat ponovljene besede, da so »ZDA odločno za mir in konsenz v tem delu sveta«.
O Jeruzalemu šele na koncu
ZDA bodo uresničile tisto, čemur se je zaradi izjemne občutljivosti tega vprašanja izogibala ne le mednarodna skupnost, tudi tisti del, ki je Izraelu naklonjen, ampak tudi vsi ameriški predsedniki v zadnjih več kot dvajsetih letih – prejudicirati rešitev za prestolnico Izraela in Palestine.
Celo podpisnika mirovnega sporazuma iz Osla, ki sta ga leta 1993 z zgodovinskim stiskom rok sklenila tedanji palestinski voditelj Jaser Arafat in izraelski premier Jicak Rabin, sta si bila enotna, da naj bi pogovori o končnem statusu Jeruzalema sledili šele v končni fazi pogajanj. Obe strani namreč vztrajata, da je Jeruzalem njihova prestolnica, za depolitizacijo mesta ali pa vsaj na njegovo administrativno delitev na vzhodni (do junijske vojne 1967 palestinski) in zahodni, izraelski del mesta se zavzemajo mednarodna skupnosti in mnogi verski voditelji. Zato je vse doslej prevladovalo mnenje, da naj Palestinci in Izraelci najprej dosežejo medsebojno priznanje in pravico do obstoja, dogovor o dveh državah, zagotovila o varnosti, potem pa bo lažje najti tudi kompromisno rešitev za status Jeruzalema.
Velik kos pogače za Tel Aviv
Trumpova odločitev pa je povsem podrla takšen načrt, ki so ga doslej podpirali številni bližnjevzhodni posredniki. Navsezadnje ga je vse doslej, vsaj v javnosti, podpiral tudi Trumpov zet Jared Kushner, ki ga je (vse)mogočni tast postavil za enega izmed posrednikov na Bližnjem vzhodu (čeprav je popoln nepoznavalec tega področja), kjer naj poišče pot do pravičnega in trajnega miru. Kushner, ki se v tem času ni ravno izkazal pri tej nalogi, je že priznal »pravilnost Trumpove odločitve« in se na neki način poslovil od posredniške vloge. Verjetno se bo odslej veliko bolj posvečal pojasnjevanju svoje ne tako nedolžne vloge v aferi »Ameriški nezakoniti stiki z Rusi«.
Donald Trump je sicer v svojem nagovoru omenil »čarobno« formulo za rešitev, čemur se je doslej izogibal – dve državi. Dejal je tudi, da to rešitev morata najti izraelska in palestinska oblast, da jima ZDA in svet pri tem morajo pomagati ter da je njuna stvar, kje bodo stale bodoče meddržavne meje, tudi ko gre za Jeruzalem. S tem je, pravijo analitiki, pustil rahlo odprta vrata za možnost, da vzhodni Jeruzalem ostane palestinski in s tem njegova prestolnica.
A ker ni dal nobenih zagotovil in koncesij Palestincem, ker nikoli niti z eno besedo ni obsodil vztrajne izraelske gradnje naselij na ozemlju Palestine in ker je tokrat zgolj Tel Avivu odrezal velik kos pogače, bodo Palestinci nedvomno preslišali zelo tihe zvoke podpore, ki jim jih je sramežljivo poslal predsednik Trump.
