Fotograf Matjaž Rušt bo v centru za sodobno fotografijo Photon razstavil štirideset fotografij z obiskov treh držav, kjer živijo naši izseljenci. V vsaki je bival po tri tedne. V ZDA, Argentini in Avstraliji so identifikacijske točke, prostori, okolja, kjer se tradicija slovenstva ohranja.
»Dolgo sem razmišljal o slovenski diaspori, predvsem kakšnega videza so ljudje – ali na primer v Argentini živeči Slovenci skozi generacije postajajo podobni Argentincem. Zanimalo me je tudi, v kakšnem okolju živi jo, katere simbole ohranjajo, v kakšnih kontekstih,« pripoveduje Rušt.
Med zgodbami izseljencev
V Clevelandu je obiskal družino Mire Kosem. »Zelo veseli so bili že zgolj dejstva, da sem iz Slovenije; zelo si želijo informacij iz domovine. Še vedno je prisotna bolečina, ki poganja željo po stiku z matično domovino, morda sem to še najbolj začutil v Argentini,« pravi Rušt. Večino pogovorov je posnel, vsak dan je koga obiskal, z njim preživel štiri ure, na koncu pa ga še fotografiral. Nekaj fotografij je nastalo tudi med srečanji v kulturnih domovih, kjer se zbirajo izseljenci.
Rušt ugotavlja, da ohranjajo Slovenijo v lepem spominu: »V Avstraliji je veliko ekonomskih emigrantov, ki so tja odšli v petdesetih letih prejšnjega stoletja: eni se ne želijo nikoli več vrniti, eni se vračajo na nekaj let, vsi pa se zavedajo slabših pogojev dela pri nas. Izlet v Slovenijo še, živijo pa raje drugje.«
Rušt na razstavi premeša vse tri lokacije: »Ker se mi zdi, da če jih predstavim po sklopih, jih spet ločujem.« Njihovih zgodb tokrat ne bo pisal pod fotografije, se bodo pa nekoč morda znašle v fotoknjigi. Razstavo bi rad popeljal še v kraje, kjer so fotografije nastale.
O najlepšem mestu
Rušt je fotoknjigo izdal že pred dvema letoma v tandemu z novinarjem in fotografom Robertom Marinom pod naslovom Najlepše mesto na svetu. Najprej je nastal blog, kamor sta nalagala fotografije, utrinke iz »najlepšega mesta na svetu«, kjer sicer živita, »nekakšen fotografski dnevni zapis, iz katerega se je razvila zgodba o neki drugi Ljubljani«, temu pa so v zadnjem letu sledile še razstave po različnih krajih; v Ljubljani razstava še bo, cikel pa bosta nadaljevala, dokler bo Ljubljano vodil sedanji župan.
Kot pravi, ne išče vedno neke akcije ali velike dinamike: »Če fotografiraš navzdol, tudi gledalca prisiliš, da gleda zviška navzdol, če je pozicija navzgor, stvari lahko pripišeš strahospoštovanje. Nasploh me v fotografiji zanimajo stvari, ki na prvo žogo morda niso zanimive; dogajajo se mi 'dolgočasne' zadeve, nato pa iščem še nekaj znotraj, kar pritegne še koga drugega.«
